Vse nas povezuje sočutje
Da bi bile naše molitve uslišane, moramo preseči dvom, ki pogosto spremlja naše želje. Gregg Braden, raziskovalec duhovnosti in kvantni fizik, pravi, da menihi in nune v molitvah govorijo v kvantnem jeziku občutkov in čustev, v jeziku, ki nima besed ali zunanjih izrazov, kar je spoznal ob obisku tibetanskih samostanov. Opata je vprašal, kaj nas po njegovem prepričanju povezuje drugega z drugim, svetom in vesoljem. Katera 'stvar' nosi naše molitve prek naših teles in drži svet skupaj? Odgovoril je, da je tisto, kar nas povezuje, kar povezuje vse stvari, sočutje. Sočutje je tako sila vesolja kot tudi človeško izkustvo.
Menihi so mu tako razodeli skrivnost, kaj je tisto, kar nas povezuje z vsem v vesolju, ter tudi, kaj dela naše občutke in čustva tako zelo močne – gre namreč za eno in isto stvar. Enako govorijo prevodi starodavnih molitev v aramejščini. »Občutek je jezik, ki upravlja in osredotoča našo zavest. Je stanje duha, v katerem smo, ne nekaj, kar počnemo ob določenem času dneva. Čustva predstavljajo jezik, ki ga božanska matrica prepoznava, a ne bo zadostoval kateri koli občutek,« poudarja.
Da bi dosegli sočutje, moramo pristopiti k okoliščinam brez izrazitega pričakovanja pravičnosti ali nepravičnosti izida tega položaja oziroma dojemati jih moramo brez podajanja sodb ali vpletenosti ega, saj očitno prav ta kakovost čustva predstavlja ključ za nagovor božanske matrice. »Potrebujemo več kot zgolj običajno stanje zavesti, da bi kvantno možnost pretvorili v sedanjo resničnost. Za to moramo biti v 'neobičajnem stanju zavesti'.«
Brez ega
Pojasni, da moramo svojo odločitev sprejeti iz želje, ki ne temelji na našem egu. Želje in namere se nam lahko uresničujejo, če manifestiramo brez močne vezanosti na rezultat svoje izbire. Pozvani smo k molitvi brez sodb o tem, kaj bi se moralo in kaj se ne bi smelo zgoditi. Naši občutki pri tem ne smejo vsebovati ega ali podajanja sodbe. Čeprav smo težko brez sodbe, ko nam je nekaj res pomembno, je to, pravi Braden, največja lekcija o naši moči, največji izziv našega življenja ter izjemna ironija naše sposobnosti, da ustvarjamo v vesolju.
»Zdi se, da močnejša ko je naša želja spremeniti svoj svet, bolj izmikajoča se postane naša moč, da bi nam to uspelo. Tako je, ker tisto, kar hočemo, tako pogosto izhaja iz ega. Če ne, sprememba ne bi bila tako zelo pomembna za nas. Ko pa vendarle dozorimo v stanju zavesti, ko vemo, da lahko spremenimo svojo resničnost, se hkrati zdi, da to za nas postane manj pomembno.« Z zmožnostjo ustvarjati čudeže ozdravljenja in miru naj bi izginila tudi nujnost, da bi jih ustvarili. To je morda zato, ker z vedenjem, da lahko spremenimo stvari, pride tudi sprejemanje sveta takšnega, kakršen je. »Svoboda, da posedujemo moč in ji ne pripisujemo velike pomembnosti, nam omogoči, da smo še učinkovitejši v svojih molitvah,« pravi.
