Zakaj o mrtvih nikoli ne bi smeli govoriti slabo? Tole vas zna prestrašiti
Tudi če pokojnik ni bil ravno največji pravičnik in poštenjak, s smrtjo dobi nekakšno družbeno imuniteto – De mortuis nil nisi bene (lat.) ali O mrtvih le dobro. To pomeni, da o pokojniku govorite le, če boste povedali kaj dobrega, sicer je bolje, da molčite. S čim naj bi bila ta tradicija pravzaprav povezana? To so se vprašali tudi na češkem portalu za življenjski slog ProNáladu. V nadaljevanju vam prinašamo odgovore.
Pokojnik se znajde pod zaščito t. i. egregorja
Povsod okoli nas je ogromno energetskih struktur ali t. i. egregorjev. To so posamezne duše, ki se povezujejo v eno celoto, na subtilnem nivoju se prepletajo in stapljajo ter tako nastajajo edinstvene psihične entitete. Predstavljajo novi tip psihološke individualnosti, ki lahko vpliva na ljudi in na njihova dejanja. Vsaka vera, vsaka skupnost, vsaka družbena skupina je egregor – upokojenci, študentje, matere, otroci itd. Vsa podjetja imajo egregorje. Tudi pokopališča imajo svoja zelo nasičena in zelo aktivna energijska polja. Egregor nastane z delovanjem misli, dejanj in izkušenj določenega števila ljudi in včasih tudi bitij subtilnega sveta.
Po smrti se človek znajde v energijskem sistemu onstranstva in vsaj za določeni čas postane del njega. Ni pomembno, katero ime uporabljamo: egregor smrti, Bog, drugi svet ali vesolje – v vsakem primeru duša pokojnika dobi zanesljivega zaščitnika.
Neprijazne besede, ostro posmehovanje, namerno uničenje osebnih stvari pokojnika in druga neprijazna dejanja aktivirajo egregor. Ta ščiti svojega varovanca in kdor ga tako ali drugače užali, je kaznovan. Ko kdo o pokojniku govori slabo, s tem vabi različne nesreče, od izgube bogastva do bolezni. Egregor ne analizira, kako dobro ali slabo se je ena od njegovih mini komponent, tj. duša pokojnika, obnašala za časa njenega življenja. Ima samo en interes: zaščititi svoj del, de facto zaščititi sebe kot celoto. Podobno delujejo druge energetske strukture, vendar se ljudje še zdaleč ne zavedajo vedno, da so neprijetnosti, ki so se jim zgodile, povezane z njihovim lastnim nepravilnim vedenjem do enega od egregorjev.
Pokojnik se ne more opravičiti ali braniti
Vsak človek ima pravico, da se brani. Tudi najbolj razvpiti kriminalci dobijo pravico do odvetnika in možnost, da dokažejo morebitno nedolžnost. Pokojnik pa tega ne more storiti. Njegova duša je, ko je zapustila materialni svet, izgubila stik s svetom živih in njegovim redom. Prestopi mejo in pride do mesta, kjer človeška presoja ne pomeni nič, kjer je nemočna. O mrtvih se ne govori slabo, ker nihče nima pravice do tega. Pokojnik je že v drugem svetu, na drugi ravni, kjer se bodo z njim ukvarjale druge sile. Po krščanskem pogledu na stvari bo pokojnik stal pred božjim obličjem, po hindujskem prepričanju bo sledil svoji karmi. V vsakem primeru bo prejel kazen, ki je sorazmerna z njegovimi dejanji.
Pokojnik se lahko upre
Prvih štirideset dni je duša pokojnika še vedno močno navezana na znane kraje in ljudi. Če človek v življenju ignorira družbene norme in zakone, je lahko verjetnost dolgotrajnega in bolečega procesa umiranja in poslavljanja od telesa velika. Duša takega pokojnika je izjemno nemirna, tava od točke do točke in je nenehno v bližini sorodnikov, prijateljev in znancev. Vsaka slabšalna, kritična ali sovražna beseda jo vedno znova vrže v stanje zmedenosti in novega nemira.
Kaotični in skrajni nemir lahko povzroči, da duša pokojnika pozabi na svojo primarno nalogo, tj. prehod v drugi svet, in se namesto tega odloči udariti po tistem, ki jo je hujskal ali zmerjal. Močnejša kot je energija pokojnika, težje bo njegovo maščevanje. Tisti osebi lahko na primer pade težak predmet na nogo, lahko zamenja plin z zavoro in povzroči resno nesrečo. Maščevanje duše pokojnika je impulzivno in ima en cilj – ustaviti klevetanje. Pokojniki, o katerih se slabo govori, včasih povzročijo, da poči ogledalo, mečejo svoje fotografije na tla, premikajo predmete, povezane z njihovim spominom.
Klevetanje ljudi – bodisi mrtvih, bodisi živih – bo vedno znak slabih manir. Vsekakor je bolje molčati kot pa pokojniku očitati vse pretekle grehe. Tega človeka ni več, ne obstaja, ne more več narediti nadaljnje škode. Veliko bolj razumno in usmiljeno je, da mu poskušamo odpustiti, prižgati svečko zanj ali iskreno moliti za mir njegove duše.
