Zakaj smo na Zemlji

Enega prvih raziskovalcev preteklih življenj Michaela Newtona poznamo predvsem po knjigi Potovanje duš. Ustanovil je svoj inštitut, na katerem so se izšolali številni regresoterapevti. Posebnost njegove metode je, da lahko z njo odkrivamo pretekla življenja in čas med življenji – lahko bi rekli čas v nebesih.

Pri odločanju za regresijo velja biti previden. Obstaja namreč nekaj kriterijev, predvsem za regresijo v življenje med življenji. Star moraš biti nad 30 let (odvisno od življenjskih okoliščin, toda ne sme biti prekmalu), trenutno se ti ne sme dogajati večja čustvena travma, če se je že zgodila (recimo huda zloraba), pa naj bi jo s strokovno pomočjo že razdelali, saj lahko to blokira izkušnjo regresije. Ne smete imeti resnih psihičnih težav, jemati drog ali določenih zdravil … Terapevti opozarjajo, da je regresija pri dvajsetih prezgodnja. Ljudje morajo nekaj preizkusiti, preden dobijo odgovore. Okoli tridesetega leta je tako idealno. Je varna za nosečnice, saj lahko v njej komunicirajo z dušo svojega otroka.

Pred regresijo se ljudje pripravijo, denimo napišejo dve strani življenjepisa, deset najpomembnejših ljudi v življenju in v kakšnem odnosu so z njimi, ter do deset vprašanj, na katere iščejo odgovore. Terapevt jih popelje v globok trans, v katerem pa lahko čutijo. Trans ni anestezija, v njem se vzpostavijo isti možganski valovi kot med spanjem, so v globokem alfa stanju. Vmes se lahko zbudimo, tako kot iz spanja, če se kaj zgodi. Ko odkrivamo življenje med življenji, smo v theta stanju, ki je še globlje. Ni razloga za skrbi, poudarjajo terapevti, saj ljudje dostopajo do teh možganskih valov tudi v globoki meditaciji.

Vzroki za utelešenje

Regresoterapevti pravijo, da so jim ljudje v hipnozi povedali, da je v svetu duš čudovito, toda tam ne moremo pridobiti enakih izkušenj kot na Zemlji. Ne moremo spoznati ločenosti, dveh polov stvari, se povezovati, okušati hrane, saj tam ni razlike med dobrim in slabim. Na Zemlji pa sodimo, da je nekaj zlobno, negativno, drugo pa dobro, prijetno. Prav to je delni razlog za naš prihod – spoznati, da nasprotij ni in je vse eno.

Hkrati se vse duše ne utelesijo s poslanstvom in željo, da bi se razvijale, ampak lahko pridejo, samo da bi se zabavale. Lahko pridejo v skupinah, imajo podobne prijatelje, spoznavajo različne užitke, druge pa se razvijajo in sledijo svojemu načrtu.
Čeprav duše pridejo z načrti, novorojeni otrok vse pozabi. Nekateri ne v celoti in se marsičesa spomnijo v otroštvu, drugi naredijo načrt s svojimi duhovnimi vodniki in si pustijo znake, na primer da se bodo, ko nekoga spoznajo, zavedali, da je to njihova sorodna duša. Ko dogodki gladko tečejo, vedo, da je to prava smer. Če pa se vse zatika, je to nekaj, česar ni na njihovi poti – kar pa še ne pomeni, da je narobe, saj vedno prevlada svobodna volja.

Terapevt Marcus Sorensen pravi, da mu je moški v regresiji pojasnil, da je življenje kot virtualni računalniški program, drevesnik odločitev in verjetnosti. »Ko stopiš v telo, pozabiš, da je vse le igra – možnost določenega rezultata, da bo spoznal bodočo ženo in imel otroke z njo, je bila 75-odstotna. Opravila bosta svojo nalogo in umrla – kot duša se je namreč odločil za delo na odnosih. Potem je bilo 10 odstotkov možnosti, da bo šel po drugi poti z več ovinkov do istega rezultata, trajalo bo dlje, da bo tudi spoznal isto žensko in bo z njo. Bilo je še 15 odstotkov možnosti, da je ne bo nikoli spoznal in bo živel povsem drugače. Če bo nenehno sprejemal odločitve proti razmerjem, je ne bo spoznal, ne bo opravil te naloge v tem življenju, kar pa seveda ne pomeni, da je to narobe. Lahko imaš velike načrte, a jih ne izpolniš.« Ko se taka duša vrne v svet duš, jo čaka ljubeče sprejemanje. Duša je razočarana, ker se je želela učiti o odnosih, a se na koncu ni. Morda si take duše prihodnjič zastavijo lekcije s svojo najbližjo sorodno dušo, da bodo res živeli svoj namen.