Zakaj smo skrenili s poti

Včasih je bil naš svet drugačen kot danes. Bilo je manj ljudi in živeli so bliže zemlji. Ljudje so poznali jezik dežja, žetve in velikega stvarnika. Vedeli so, kako govoriti z zvezdami in ljudmi neba. Zavedali so se, da je življenje sveto in da je nastalo zaradi poroke med materjo Zemljo in očetom Nebom. V tem času je obstajalo ravnovesje in ljudje so bili srečni, pravijo šamani. »Nato so začeli pozabljati, kdo so. Medtem ko so pozabljali, so začeli čutiti, da so ločeni – ločeni od zemlje, drug od drugega in celo od tistega, ki jih je ustvaril. Bili so izgubljeni in tavali so skozi življenje brez usmerjenosti ali povezanosti. V svoji ločenosti so verjeli, da se morajo boriti za obstanek na svetu in se braniti proti istim silam, ki so jim podarile življenje, ki so se ga naučili živeti v harmoniji in zaupanju. Kmalu so vso svojo energijo uporabljali za to, da so se zaščitili pred svetom okoli sebe, namesto da bi se pomirili s svetom v njih samih,« pravijo.

»Toda četudi so pozabili, kdo so, je dar njihovih prednikov ostal nekje globoko v njih. V njih je še vedno živel spomin. V svojih sanjah so vedeli, da imajo moč, da ozdravijo svoje telo, prikličejo dež, ko ga potrebujejo, govorijo s svojimi predniki. Vedeli so, da lahko spet najdejo svoje mesto v naravnem svetu. Ko so se poskušali spomniti, kdo so, so začeli graditi stvari zunaj svojih teles, ki so jih spominjale na to, kdo so bili znotraj. Sčasoma so celo zgradili stroje, da so z njihovo pomočjo skrbeli za svoje zdravljenje, začeli uporabljati kemikalije za rast pridelkov in izumili dolge žice, da bi lahko komunicirali na daljavo. Dlje so tavali od svoje notranje moči, bolj zmedena so postala njihova zunanja življenja z vsemi stvarmi, za katere so mislili, da jih bodo osrečile,« pravijo.

Se sliši znano? Naša civilizacija je postala nemočna. Mislimo, da nimamo moči za lajšanje bolečine, strah nas je rastoče jedrske grožnje, medtem ko je svet razklan zaradi verskih prepričanj, ideologij in meja.

Zdi se, da bolj ko se oddaljimo od svojega naravnega razmerja z Zemljo, svojih teles, drug od drugega in od boga, bolj prazni postanemo. Notranjo praznino si prizadevamo zapolniti s stvarmi. Zašli smo od svoje moči, da bi živeli bogato, zdravo in smiselno življenje. Bistvo našega življenja je usmerjeno v to, kako se izogniti bolezni, ne v to, kako živeti zdravo, kako se izogniti vojni, namesto kako sodelovati v miru, in kako ustvariti nova orožja. Nihče ni res srečen in nihče zares ne zmaga.

A če želimo poiskati drugo pot, nam morda ni treba gledati dlje od narave, da bi razumeli, kdo smo in kakšna je naša resnična vloga v življenju, pravijo guruji. Spomniti se moramo, da smo povezani z vsem, kar obstaja. Nismo nemočni in nismo ločeni.