Zakaj težko odpuščamo? Če vas bremenijo sram, krivda, jeza, se soočite z njimi
Najprej je treba spoznati, da vas neka situacija jezi, ker je tako zelo spremenila vaše življenje. Do zdaj ste se jezi izogibali, a morate biti odkriti do sebe in si priznati, da trpite. Soočite se z jezo v vsej njeni razsežnosti in z vso globino, čeprav bo boleče. Ne pretvarjajte se, da ste za to, kar se vam dogaja, krivi vi. To je odgovornost tistega, ki vam dela krivico. Toda vedno se lahko odločite za odpuščanje, četudi so bila vsa vaša prizadevanja za izboljšanje komunikacije doslej neuspešna. Osebo, ki naj bi ji odpustili, razumite, uvid v njene okoliščine vam bo omogočil, da začutite sočutje. Na začetku se vam bo zdela ta ideja neverjetna. Ko pa se boste odločili odpustiti, se bodo vaša občutja spremenila. Običajno se bolečina zmanjša, ko se nehamo skrivati pred njo. Namesto prizadevanja za povračilo se jo naučite sprejeti, se spraviti s preteklostjo in ustvarite pozitivne spremembe.
Postavljanje višjih ciljev vam bo v procesu odpuščanja v oporo, dajalo vam bo moč, da vztrajate, saj boste preusmerili pozornost od zadeve, ki vas vznemirja, na nekaj bolj pozitivnega. To vas bo osvobodilo. A le, če se boste soočili z jezo in si priznali, da vas je nekdo prizadel. Res je, da si prizadevamo za spremembo mišljenja, občutij in vedenja do človeka, ki si vsega tega morda ne zasluži. Toda vprašajte se, kaj je bolje – odpuščati ali čakati na odpuščanje. Če želimo prejeti odpuščanje, se moramo morda najprej soočiti s tem, da smo nekomu storili krivico. Krivda je notranji glas, ki pravi, da smo ravnali narobe, v nasprotju s sramom, ki je običajno povezan z drugimi. Predvsem s tistimi, ki nas gledajo in vidijo, da smo storili nekaj narobe. Vprašajte se, ali sta vam krivda in sram pobrala energijo in vas bremenita. Če sta, je smiselno odkrito in jasno povedati: »Da, kriv sem.« Čim bolj iskreno pojasnite ozadje svojih odzivov. Lahko rečete: »Žal mi je. Ne vem, kaj naj rečem.« Odpuščanje je dar, ki ga žrtev podari nekomu, ki si tega ne zasluži. Prošnja za odpuščanje pa je ravno tako lahko dar tistemu, ki je prizadet. Nekateri menijo, da je odpuščanje mogoče samo, če storilec prosi zanj. Seveda nekateri ne priznajo zlahka, da so storili nekaj narobe, da se morajo opravičiti. Na koncu procesa obžalovanja je treba sprejeti bolečino ponižanja, kar ni enostavno. A le soočenje nas lahko osvobodi. O sebi boste odkrili, da niste popolni. Ko se s tem soočite, rastete.
Odpuščanje in obžalovanje omogočata, da se ponovno povežejo tisti, ki so jih krivice in bolečine ločile. Nekateri odpustijo, a si kljub temu ne želijo več odnosa s tistim, ki jih je prizadel. Ker je za spravo pomembno zaupanje, se je včasih po izdaji in krivici težko spet povezati. Nihče nima zagotovila, da se dejanje ne bo ponovilo.
