Življenje po smrti

Dolores Cannon, sicer že pokojna znana ameriška regresoterapevtka in avtorica številnih knjig na to temo, je povedala, da so nekatere duše po smrti zmedene ob izkušnji prehoda ter v novi dimenziji bivanja, toda ne vse. To je pogosto odvisno od načina smrti – ali je ta naravna, nenadna, nepričakovana, mirna ali nasilna in travmatična. Po tisočih pričevanj pa je bila trdno prepričana o tem, da duša po smrti ni nikoli sama, ampak ima pomoč ob sprejemanju posmrtne izkušnje. Ljudje v globokem hipnotičnem transu, ki so prišli k njej na regresijo, so ji povedali, da je prehod za dušo čas pridobivanja orientacije, ko se morda še ne znajde, kam mora iti. Na pomoč ji priskočijo bližnje karmične duše iz preteklih življenj in sorodne duše, ki so prav tako med inkarnacijami, ter jo pridejo pozdravit.

Spomni se skupnih življenj z njimi, saj se prebudi dušni spomin, nenadoma ve vse, kar je pozabila po rojstvu oz. ob prihodu na zemljo. Posmrtno življenje obstaja, saj je duša neuničljiva, je zagotavljala Dolores. V obdobju med življenji se duša na astralnem nivoju uči lekcij od velikih duhovnih mojstrov in vodnikov, s katerimi raste. Njen svet je podoben Zemlji, poln čudovitih poslopij in pokrajine, kopa se v energiji in barvah. Nebesa so kraj, kjer je vse, kar vidimo in doživljamo, v energijski obliki. Ko se naučijo življenjskih lekcij in se jim ni treba več utelešati na zemlji, se zlijejo s čisto energijo stvarnika, kar je tudi njihov končni cilj.