Značilna čustvena rana: otroški primanjkljaji grenijo življenje
Značilna čustvena rana se lahko pokaže denimo tako, da nekdo, ki je sicer prijeten človek, povsem ponori, ko prijatelj zamuja. To je povezano z izkušnjo, da skrbnik v otroštvu ni pravočasno prišel, ko ga je potreboval. Neugodno stanje povzroči, da čuti bes, ki ga kot dojenček ni mogel izraziti.
Morda se mama ni odzvala, ko je potreboval bližino, in čeprav tega ne ve, si podzavest vse zapomni in zamujanje 30 let pozneje spodbudi strašen odziv, ki nima zveze z zamudnikom, ampak z mamo. Na tak način se prenese še mnogo drugih problematik, od globine travme pa je odvisno, ali lahko v katerem odraslem odnosu razrešimo bolečino ali ostaja to vseživljenjska tema, ki se ponavlja.
Sicer vsa čustva delujejo za nas, čeprav jih zaznavamo kot neprijetna in prijetna. Njihov temeljni namen je, da poskrbijo za naš obstanek, preživetje, razvoj … Tudi ljubosumje je glede na njegovo biološko-evolucijsko funkcijo tu z razlogom, čeprav ga ni prijetno doživljati. Težnja, da odstraniš konkurenco, s katero tekmuješ za partnerja, da imaš lahko otroke, je biološko logična. Toda če iz otroštva nosimo občutek, da se moramo boriti za mamo z drugo osebo, bratom ali sestro, in nam je ne uspe dobiti samo zase, to potencira našo odraslo čustveno reakcijo. Bolno ljubosumni pa smo sposobni narediti vse, o čemer beremo v črni kroniki, ker ne zmoremo prenesti tolikšne bolečine.
Ujamemo se v potrebah
Če se najdeta dve osebi, katerih čustveni rani podpirata druga drugo, lahko odnos tudi dobro deluje. Ujamemo se v potrebah – nekdo skrbi za nekoga, drugi pa želi, da nekdo skrbi zanj. Vedeti moramo namreč, da ti mehanizmi niso strogo slabi ali dobri, nam pa povzročajo težave. Tudi da smo žejni ali lačni, ni slabo, pomeni le, da moramo nekaj narediti, se s tem ukvarjati. S čustvenimi ranami je enako – potrebujejo delo na sebi, zavedanje, da delujejo v nas in da nismo krivi ali slabi, če jih imamo.
Ženska, ki ima npr. močno potrebo, da je partner ob njej, v prvem letu starosti ni dobila zadosti fizičnega stika in telesne bližine. Zdaj se počuti slabo, ko partner odide. Pretirana potreba po oklepanju partnerja je poleg tega vtisnjena v naš nevrofiziološki sistem. Če ga ni blizu, človek ne more najti čustvenega ravnovesja. Zablokirana bolečina je povezana z izvirno potrebo in vključuje mnogo obrambnih mehanizmov. Toda ko razume, kaj se ji dogaja, in da mora nekaj narediti, da ne bo več nesrečna, začne prevzemati odgovornost za svoja stanja in obnašanje. Hkrati partner vidi, da ženo njegova odsotnost resnično boli, in ugotovita, kaj lahko popravita – da ona ni jezna nanj in je ne boli, on pa ohrani samostojnost.
