Znanstveniki pravijo, da je osnovnih čustev le pet ali šest

Čustva so zelo močno orodje, ki nas žene, da nekaj naredimo. Močna čustvena stanja spremljajo dejanja ali osamitev oz. umik v notranji, varnejši svet.

Večina čustev je reaktivnih – nekdo nekaj reče ali stori, kar v drugi osebi vzbudi določena čustva. Le redki posamezniki o čustvih razmišljajo mirno v sebi – večina se boji tistega, kar bi utegnili doživeti, če bi to počeli. Zato se odvračajo od čustev z alkoholom, drogami, televizijo – vse se zdi bolje kot raziskati v sebi, kaj res občutijo. Ko so soočeni z dogodkom, ki mu ne morejo ubežati, izkusijo močno čustvo ter se odzovejo, ne da bi razmišljali, kaj občutijo. Ne ozirajo se na to, ali je njihovo čustvo primerno okoliščinam in ali je njihov odziv v sorazmerju s samim dogodkom. Izgubijo nadzor. Ne znajo ohranjati ravnotežja med srcem in glavo.

Čustva so v evoluciji precej starejša od inteligentne ali razumske misli, ki se osredotoča na tisto, kar je mogoče dokazati, videti, slišati, otipati ali okusiti. Čustveni procesi so se odvijali pred razvojem govora, kar lahko pojasni njihovo moč in prevlado nad razumom.

Še tako inteligentna oseba bo, soočena z neizbežnim življenjsko ogrožajočim stanjem, pripravljena storiti vse, da pripravi telo na beg. To je notranji odziv, zakoreninjen globoko v človeku. Znanstveniki pravijo, da je osnovnih čustev le pet ali šest, povezana so s splošno prepoznavnimi obraznimi izrazi. Zanje domnevamo, da evolucijsko izhajajo še iz predzgodovinskih časov. To so: strah, jeza, gnus, žalost, presenečenje, veselje. To ne pomeni, da zadrega, sram in zavist niso prava čustva, a so bolj zapletena in ne vključujejo takojšnjega odziva. Prva so instinktivna, pri njih ni razmišljanja, medtem ko druga vključujejo večjo ali manjšo stopnjo analize.

Primarna čustva, med katerimi je tudi veselje, evolucijsko izhajajo še iz predzgodovinskih časov. FOTO: Tom Merton/Getty Images

Strah in jeza sta močno povezana z begom, bojem ali s predajo in pripravita telo na soočenje z grožnjo ali nevarnostjo. Lahko nam dobesedno rešita življenje, če ju občutimo.

Gnus je povezan s fiziološkimi spremembami, zaradi katerih se človek znebi zastrupljene ali pokvarjene hrane in vode – ki prav tako ogrožata življenje.

Žalost je povezana z izgubo – eden najmočnejših človekovih nagonov je odpor do izgube. V predzgodovinskem času so imele fizične izgube usodne posledice. V tem smislu je čustvo žalosti povezano z umikom, mirovanjem in iskanjem pomoči v času okrevanja.

Tem negativnim primarnim čustvom se ljudje izogibajo, čeprav lahko nastopajo kot vodilo oz. varnostni sistem. Današnjega človeka sicer ogrožajo predvsem psihološki in socialni izzivi. Fizično grožnjo smo nadomestili z lastnimi vrednotami, prepričanji, upanjem, sanjami, strahovi, pričakovanji, cilji in socialnim položajem. Vse to so prej percepcije kot resničnost. A če je katera od njih ogrožena, se odzovemo z negativnim čustvenim odzivom – duševnim ali telesnim begom, bojem ali predajo.