DUHOVNA PRIPRAVA
Znebite se strahu pred smrtjo
Nekega dne se bo naše življenje končalo, tega se načeloma vsi zavedamo. A sprejeti dejstvo, da nas nekje čaka konec, ni tako lahko, kot zveni.
Odpri galerijo
Pogovor o smrti vam lahko pomaga živeti najboljše življenje. FOTO: GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO
Pogosto rečemo: »Oh, vsak izmed nas bo nekoč umrl!« Čeprav je dejstvo preprosto ponoviti, ga je veliko težje ponotranjiti. Bati se konca življenja je nekaj naravnega. Bojimo se smrti sorodnikov, prijateljev in seveda tudi lastnega slovesa. Ljudje pravijo, da je najtežje za tiste, ki po smrti nekoga ostanejo na tem planetu, zavedajoč se praznine, ki jo je oseba pustila za seboj. A smrt je del življenja, temu ne uide nihče.
Ne glede na vse napredke v medicini in to, kako hitro in daleč že seže današnja znanost, ima življenje rok trajanja. Obstaja omejitev za naš čas na tem planetu, in če to razumemo, si lahko pomagamo oblikovati resničnost soočanja s svojo smrtjo in smrtjo tistih, ki jih imamo radi. V zahodnih kulturah se pogosto borimo s sprejemanjem tega. Gre za strah, ki je skoraj vgraviran v nas, strah, ki raste, ker si ne dovolimo, da bi se o tem pogovorili.
V resnici pa tega strahu ne spustimo, dokler nismo sposobni sprejeti tega, da je smrt neizogibna in da moramo nekega dne vsi zapustiti zemeljsko ravnino. A osvobajanje od tega strahu je ključ do ozdravitve od šoka in bolečine ob izgubi ljubljene osebe.
Tudi postopek žalovanja je drugačen za vsako kulturo in vsakega človeka posebej. Nekateri ljudje so resnično jezni, drugi pa depresivni. Vsi negativni občutki, naj gre za jezo, tesnobo ali sovraštvo, izhajajo iz strahu.
Mnogi menijo, da je prepuščanje smrti najlažje (če to sploh obstaja) za tiste, ki imajo bližnje s hudo, kronično boleznijo, za katero vedo, da ima nekje svoj konec, na katerega se lahko pripravijo. Nekateri so mnenja, da je to lažje le za osebo, ki trpi za takšnimi težavami. Če za primer vzamemo osebo s hudo boleznijo, pri kateri je življenjska (ali preživetvena) doba bolnika krajša. Takrat se običajno starši ali bližnji te osebe zavedajo dejstev in naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi uživali v družbi tega človeka in si ustvarili čudovite trenutke (in spomine).
Mišljenje, da je tem ljudem lažje, je v veliki meri zmotno, hkrati je težko tudi ljudem okrog njih, ki se trudijo, da bi našli pravilne, tolažeče besede, ki pa kar ne gredo z jezika, saj se zdi, da nič ni dovolj, da z ničimer ne pomagajo in da je vsak poskus zaman. Seveda je težko tudi dejstvo, da ljubljena oseba umira in da je na tem nivoju bivanja ne bomo več srečali. Ko napade ta bolečina, se loti vsakega dela našega bitja: čutimo zvijanje v črevesju, čustveno stisko, duševno trpljenje. Nikoli in nikdar ji ne smemo obrniti hrbta, je potlačiti, se pretvarjati, da je ni, ali pa zavračati ponujeno pomoč.
Kaj s to bolečino narediti, kako se skozi to prebiti, kako spustiti? Kaj moramo o tem razumeti? Kaj lahko naredimo, da bo naši duši lažje? Duši moramo dovoliti, da vse to čuti. Svojemu telesu moramo dati prosto pot, da čustva izrazi. Pomembno je vedeti, da ne obstaja le en pravilen način žalovanja.
Seveda gre za dve različni situaciji. Ena je smrt ljubljene osebe, druga pa sprejemanje lastne umrljivosti. Pri prvi izkušnji potrebujemo oporo drugih bližnjih, ki nam bodo pomagali skozi najtežje obdobje soočanja. Izkušnja žalovanja je za vsakogar drugačna, nekateri v njej vidijo zgolj duhovno stvar, drugi pa jo jemljejo zelo čustveno ali strogo racionalno. Za mnoge je pravzaprav preplet in zapleteno usmerjanje med duhovnim, čustvenim in razumom. Morda nikoli ne bomo popolnoma razumeli, zakaj moramo iti skozi proces žalovanja ali zakaj je včasih tako težko spustiti in sprejeti, da nekoga ni več. A žal moramo. Ena od posledic nežalovanja je namreč depresija, ki se pogosto zdi »le« potrtost, v resnici pa gre za občutke obupa, tesnobe in v mnogih primerih telesne bolezni.
Obstajajo pozitivne plati tega, da sprejmete dejstvo, da boste nekega dne tudi vi umrli. To vam lahko pomaga oceniti svoje življenje in odpreti oči za vse priložnosti, ki so pred vami. Občutek umrljivosti je lahko katalizator, ki ustvarja nekaj, kar vas bo preseglo, kar bo živelo dlje kot vi sami, se dotaknilo življenj, ki vas bodo preživela. Hkrati vam lahko pomaga, da doživite mesta in stvari, ki ste jih vedno tlačili v predalček, na katerem piše ko bom velik/a. Edini čas, ki ga imamo na voljo, je zdaj. Šele ko prepoznate, da ima življenje konec, ga lahko končno živite tako, kot ste si vedno želeli in kot je prav.
Lahko pa dovolite, da vam umrljivost življenje oteži. Lahko dopustite, da vam strah pred smrtjo krči življenje. Dejstvo je, da imamo vsak dan en dan življenja manj. Že to je prvi korak k zavedanju o umrljivosti, ki ga lahko obrnete v svoj prid. Če verjamete, da vas bo odneslo nekam drugam, na drug nivo, v drugo inkarnacijo ali v posmrtno življenje, v kakršno koli že verjamete, je nekako to za vas lahko bolj preprosto. S praktičnega vidika pomeni, da morate urediti dokumente, zagotoviti, da za vami ne bo ostala zmešnjava za družino in prijatelje, ter s tem učinkovito poskrbeti tudi za ljudi, ki jih puščate za seboj, za žalujoče, o katerih smo govorili v prvem delu članka. Mnogi prisegajo, da so s tem korakom ublažili tesnobo ob misli na smrt in skrbi za tiste, ki jih puščajo za seboj.
Žaluje vsak po svoje
Ne glede na vse napredke v medicini in to, kako hitro in daleč že seže današnja znanost, ima življenje rok trajanja. Obstaja omejitev za naš čas na tem planetu, in če to razumemo, si lahko pomagamo oblikovati resničnost soočanja s svojo smrtjo in smrtjo tistih, ki jih imamo radi. V zahodnih kulturah se pogosto borimo s sprejemanjem tega. Gre za strah, ki je skoraj vgraviran v nas, strah, ki raste, ker si ne dovolimo, da bi se o tem pogovorili.
Pogovor o smrti vam lahko pomaga živeti najboljše življenje. FOTO: GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO
V resnici pa tega strahu ne spustimo, dokler nismo sposobni sprejeti tega, da je smrt neizogibna in da moramo nekega dne vsi zapustiti zemeljsko ravnino. A osvobajanje od tega strahu je ključ do ozdravitve od šoka in bolečine ob izgubi ljubljene osebe.
Tudi postopek žalovanja je drugačen za vsako kulturo in vsakega človeka posebej. Nekateri ljudje so resnično jezni, drugi pa depresivni. Vsi negativni občutki, naj gre za jezo, tesnobo ali sovraštvo, izhajajo iz strahu.
Spustiti se in prepustiti
Mnogi menijo, da je prepuščanje smrti najlažje (če to sploh obstaja) za tiste, ki imajo bližnje s hudo, kronično boleznijo, za katero vedo, da ima nekje svoj konec, na katerega se lahko pripravijo. Nekateri so mnenja, da je to lažje le za osebo, ki trpi za takšnimi težavami. Če za primer vzamemo osebo s hudo boleznijo, pri kateri je življenjska (ali preživetvena) doba bolnika krajša. Takrat se običajno starši ali bližnji te osebe zavedajo dejstev in naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi uživali v družbi tega človeka in si ustvarili čudovite trenutke (in spomine).
Mišljenje, da je tem ljudem lažje, je v veliki meri zmotno, hkrati je težko tudi ljudem okrog njih, ki se trudijo, da bi našli pravilne, tolažeče besede, ki pa kar ne gredo z jezika, saj se zdi, da nič ni dovolj, da z ničimer ne pomagajo in da je vsak poskus zaman. Seveda je težko tudi dejstvo, da ljubljena oseba umira in da je na tem nivoju bivanja ne bomo več srečali. Ko napade ta bolečina, se loti vsakega dela našega bitja: čutimo zvijanje v črevesju, čustveno stisko, duševno trpljenje. Nikoli in nikdar ji ne smemo obrniti hrbta, je potlačiti, se pretvarjati, da je ni, ali pa zavračati ponujeno pomoč.
Prebroditi bolečino
Kaj s to bolečino narediti, kako se skozi to prebiti, kako spustiti? Kaj moramo o tem razumeti? Kaj lahko naredimo, da bo naši duši lažje? Duši moramo dovoliti, da vse to čuti. Svojemu telesu moramo dati prosto pot, da čustva izrazi. Pomembno je vedeti, da ne obstaja le en pravilen način žalovanja.
Morda nikoli ne bomo popolnoma razumeli, zakaj moramo iti skozi proces žalovanja ali zakaj je včasih tako težko spustiti in sprejeti, da nekoga ni več.
Seveda gre za dve različni situaciji. Ena je smrt ljubljene osebe, druga pa sprejemanje lastne umrljivosti. Pri prvi izkušnji potrebujemo oporo drugih bližnjih, ki nam bodo pomagali skozi najtežje obdobje soočanja. Izkušnja žalovanja je za vsakogar drugačna, nekateri v njej vidijo zgolj duhovno stvar, drugi pa jo jemljejo zelo čustveno ali strogo racionalno. Za mnoge je pravzaprav preplet in zapleteno usmerjanje med duhovnim, čustvenim in razumom. Morda nikoli ne bomo popolnoma razumeli, zakaj moramo iti skozi proces žalovanja ali zakaj je včasih tako težko spustiti in sprejeti, da nekoga ni več. A žal moramo. Ena od posledic nežalovanja je namreč depresija, ki se pogosto zdi »le« potrtost, v resnici pa gre za občutke obupa, tesnobe in v mnogih primerih telesne bolezni.
Sprejemanje lastne umrljivosti
Obstajajo pozitivne plati tega, da sprejmete dejstvo, da boste nekega dne tudi vi umrli. To vam lahko pomaga oceniti svoje življenje in odpreti oči za vse priložnosti, ki so pred vami. Občutek umrljivosti je lahko katalizator, ki ustvarja nekaj, kar vas bo preseglo, kar bo živelo dlje kot vi sami, se dotaknilo življenj, ki vas bodo preživela. Hkrati vam lahko pomaga, da doživite mesta in stvari, ki ste jih vedno tlačili v predalček, na katerem piše ko bom velik/a. Edini čas, ki ga imamo na voljo, je zdaj. Šele ko prepoznate, da ima življenje konec, ga lahko končno živite tako, kot ste si vedno želeli in kot je prav.
Pogovorite se o smrtiSmrt je tema, o kateri ljudje resnično ne marajo govoriti. Raje bi se prepirali o politiki ob polni mizi božičnih dobrot ali na poletnem pikniku, kot pa se pogovarjali o umiranju. To je seveda za nas strašno nezdravo, saj zavračanje pogovora o določeni temi ne poskrbi, da bi ta preprosto izginila. Pogovorite se o tem, izrazite svoje želje, razložite strahove. Vse je lažje, če to delimo.
Lahko pa dovolite, da vam umrljivost življenje oteži. Lahko dopustite, da vam strah pred smrtjo krči življenje. Dejstvo je, da imamo vsak dan en dan življenja manj. Že to je prvi korak k zavedanju o umrljivosti, ki ga lahko obrnete v svoj prid. Če verjamete, da vas bo odneslo nekam drugam, na drug nivo, v drugo inkarnacijo ali v posmrtno življenje, v kakršno koli že verjamete, je nekako to za vas lahko bolj preprosto. S praktičnega vidika pomeni, da morate urediti dokumente, zagotoviti, da za vami ne bo ostala zmešnjava za družino in prijatelje, ter s tem učinkovito poskrbeti tudi za ljudi, ki jih puščate za seboj, za žalujoče, o katerih smo govorili v prvem delu članka. Mnogi prisegajo, da so s tem korakom ublažili tesnobo ob misli na smrt in skrbi za tiste, ki jih puščajo za seboj.
