V Postojni so igrali tudi kriket (FOTO)
Današnje mestno naselje na položnem pobočju nad dnom vzhodnega dela Spodnje Pivke, ki se prvič omenja leta 1226 in kot trg leta 1432, se je razvilo ob prometni in trgovski poti, ki je Kranjsko povezovala z Jadranskim morjem. Poznejši sloves kraja je povezan z letom 1818, ko je domačin Luka Čeč odkril notranjost Postojnske jame, ki so jo že naslednje leto uredili za turistični obisk. Prav po njeni zaslugi se notranjsko pokrajinsko središče uvršča med peščico tistih slovenskih krajev, ki so že v začetku 90. let 19. stoletja dobili svoje prve, večinoma mozaične razglednice. Poleg panoramske podobe naselja prikazujejo še motive iz jame.
Med slednjimi je tudi objavljena barvna litografija iz zbirke domačina, zbiralca Emila Tominca. Dvojezična razglednica iz leta 1893 na večji risbi prikazuje staro jedro naselja, imenovano Majlont, ob vznožju hriba Soviča. Na njej izstopata zvonika župnijske cerkve sv. Štefana in levo od njiju mogočen hotel Adelsbergerhof. V ozadju se nad valovito pokrajino, po kateri vijuga poplavna reka Pivka, na severu dviguje kraška planota Hrušica. Ker se je število prebivalcev v minulih 130 letih skoraj pošesterilo, zaradi goste zazidanosti ni bilo mogoče ponoviti današnjega posnetka s približno iste točke, marveč sva se mu s sogovornikom še najbolj približala s pobočja pod najvišje ležečo železniško postajo pri nas. V belo obrobljenem krogu se je risar domišljijsko vrnil v sredino 19. stoletja, ko so jamski svetilničarji podzemna čudesa razsvetljevali še z baklami.
Na prostoru opuščene Lebanove pivovarne je Švicar Franz Progler leta 1874 zgradil Grand hotel Adelsbergerhof, postavljen v čudovit angleški park. Razkošni hotel je po navedbah muzejske svetovalke Alenke Čuk in kartofila Pepija Krašne imel 65 sob, igrišča za kriket in tenis, električno razsvetljavo, kopalnice s prhami, restavracijo, avtomobilsko garažo in organiziran prevoz do železniške postaje. Postojna je tedaj slovela kot klimatsko letovišče, ki so ga poleti radi obiskovali Tržačani in drugi gostje, pri čemer so z Dunaja vozili celo posebni vlaki. Po lastnikovi smrti 1910. je hotel nekaj časa vodila njegova žena, med prvo svetovno vojno se je v njem nastanil štab V. armade avstrijske vojske za soško fronto pod poveljstvom generala Svetozarja Boroevića von Bojne, leta 1924 pa so ga odkupili knezi Windischgrätzi. Po drugi svetovni vojni ga je spet zasedla vojska. Leta 1980 so nekdanji hotel porušili in na njegovem mestu zgradili Srednjo gozdarsko in lesarsko šolo z dijaškim domom.
Boroevićeva pot
Baročno dvostolpno farno cerkev sv. Štefana so med letoma 1773 in 1777 postavili po načrtih ljubljanskega arhitekta Leopolda Hoferja. Postojna je postala samostojna župnija leta 1793, pet let pozneje pa je cerkev posvetil tržaški škof Ignacij Kajetan de Buset. Notranjost cerkve je v drugi polovici 19. stoletja poslikal furlanski slikar Domenico Fabris, njegove freske je 1910. prenovil ljubljanski slikar Anton Jebačin. Od štirih oltarjev je bil glavni, posvečen sv. Štefanu, dokončan 1780., nakar ga je kipar Matija Tomec iz Šentvida pri Ljubljani 1856. obnovil in dopolnil s kipoma sv. Petra in Pavla ter izdelal nov tabernakelj.
Število prebivalcev se je v minulih 130 letih skoraj pošesterilo.
Ob desnem robu razglednice vidimo pobočje hriba Soviča (677 m), vrh katerega so ohranjeni skromni ostanki starega postojnskega gradu Adelsberga, ki so ga v 12. stoletju pozidali grofje Andeški, nakar so se zvrstili različni lastniki. Leta 1511 ga je poškodoval potres, 1616. je vanj treščila strela, dokončno pa je propadel po požaru leta 1689. Med prvo svetovno vojno so razvaline uporabili za ureditev avstro-ogrske topovske ploščadi. V tem času je sem gor vsak dan hodil na kratke sprehode general Svetozar Boroević, zato je tedanja začasna občinska uprava 1916. to pot poimenovala po njem. Po propadu starega gradu so 1692. ob vznožju Soviča sezidali dvorec Adlershofen, v katerem je zdaj Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU.
Nekoč banka, zdaj upravna enota
Po prvi svetovni vojni je Banca d'Italia leta 1927 na Viale Oberdan oziroma v današnjem Gregorčičevem drevoredu zgradila novo poslopje in v njem odprla podružnico. A ker poslov ni bilo zadosti, so ga kmalu prodali občini. Po vojni je bil do leta 1948 tu sedež MNOO, zatem pa različne občinske službe in Ljudska tehnika ter nazadnje PU Postojna. Ko se je slednja leta 2011 izselila, je zgradba več let samevala, nakar so jo letos obnovili za potrebe upravne enote. Fasada trdno grajene zgradbe z lepim vhodnim stopniščem je v pritličju obdana s kamnom, na spodnjih oknih pa so se ohranile rešetke. Hiša je bila nekdaj obdana s kovinsko ograjo na nizkem zidu, ki so ju odstranili leta 1942 (ograjo) oziroma 1955 (zid).
Ne najbolj natančno izdelan motiv iz Postojnske jame po vsej verjetnosti prikazuje Razpotje, kraj, kjer se pot odcepi proti Koncertni dvorani. Avtor risbe pa se je – s pešcema! – vrnil v čas pred letom 1872, ko so vodniki začeli po tirih ročno potiskati vozičke z obiskovalci, 1924. uvedli motorno in 1957. električno vleko jamskih vlakcev. Največjo postojnsko znamenitost si je po 17. 8. 1819, ko je vanjo stopil prvi uradni obiskovalec, avstrijski prestolonaslednik Ferdinand I., doslej ogledalo že več kot 40 milijonov obiskovalcev.
