Dežela trdnjav, mercedesov in krvnega maščevanja
Na eni strani Albanijo krasi obala Jadranskega morja v dolžini 450 kilometrov, na drugi Alpe - celo do višine dva tisoč metrov. Vmes so zelene doline, globoki kanjoni, jezera, gozdovi, tudi z medvedi, reke.
Albanci so lahko ponosni na svojo neverjetno bogato kulturno dediščino, kajti deželo so osvajale različne civilizacije od prvih Ilirov oziroma njihovih potomcev Albancev že pred dva tisoč leti, potem so ji zavladali antični Grki, v 3. stoletju pred našim štetjem Rimljani, sledila sta bizantinsko in osmansko cesarstvo, nazadnje še okupatorji iz prve in druge svetovne vojne Italijani in Nemci.
Vsaka civilizacija je Albaniji zapustila svojo kulturo z mogočnimi trdnjavami, arheološkimi izkopaninami, ostanki templjev, viaduktov, gledališč, vodnjakov, kipov, starodavnih napisov na zidovih, marsikaj več pa hranijo številni muzeji. A sedanjost ni le lepa, ima svojstvene težave, saj raja na svetu ni.
Albancev je v tujini več kot doma
Dežela ima za seboj nenavadno zgodovino in človek se vpraša, kako so prišli do zares svoje neodvisne države šele v dvajsetem stoletju.
Prvič jo je ustanovilo ilirsko pleme Albani že leta 1190, dokler jim niso po vrsti različnih zavojevalcev sredi 15. stoletja zavladali Turki s svojo kulturo in muslimansko vero vse do leta 1912. Po drugi svetovni vojni je država štela 2,8 milijona prebivalcev, zdaj jih je skoraj polovico manj in jih več živi v Grčiji, Italiji, Makedoniji in Britaniji kot doma.
Ljudje so se množično preseljevali takoj po revoluciji leta 1991, ko so se meje po dolgih letih strogega režima spet odprle, saj je bila država izčrpana in najrevnejša v Evropi. Zdaj ji zelo primanjkuje delavcev zlasti v turizmu, v katerem se je neverjetno hitro razvila predvsem v zadnjem desetletju in jo obišče že okrog pet milijonov turistov na leto.
A prebivalci, posebno mladi, zapuščajo domovino, ker je življenje na splošno sicer dobro, vendar skromno, saj znaša povprečna plača navadnih delavcev le okrog 350 evrov. Ker pa imajo kapitalistični sistem, je zaradi privatiziranja - celo bencinskih servisov - vse več prebivalcev bogatih.
Namesto bunkerjev gradijo hotele
Veliki hoteli rastejo kot gobe po dežju po vseh zanimivih krajih, zlasti ob morju, in številne plaže z ogromnimi betonskimi stavbami pospešeno izgubljajo nekdanji čar lepote in miru. Gradijo domači in tuji bogataši, kajti zemlja je bila po letu 1991 zelo poceni.
A gradbeništvo je zdaj glavno vsepovsod in nebotičniki vznikajo tudi v notranjosti. Ko sem se bližala prestolnici Tirani, sem si rekla, saj to je že mini New York, dokler nisem zagledala kar nekaj velikih mošej. Presenetilo pa me je, da sem v množici meščanov videla eno samo žensko s pokritim obrazom in v črni široki obleki, čeprav je v Albaniji menda več kot polovica muslimanov.
Mesto je lepo, čisto, z obsežnim parkom v sredini, majhno reko s kamnitimi mostovi in nekaj cerkvami. Poseben pa je visoki kip albanskega junaka Skenderbega na konju, simbola upora proti Turkom v petnajstem stoletju.
V prestolnici se najdejo tudi bunkerji, zdaj namenjeni za skladišča, drvarnice in gostinske lokale, kakor je to po vsej državi. Sliši se neverjetno, a je res, da je Hoxha, sprt z vsemi sosedi, za obrambo svoje države sezidal kar 230 tisoč betonskih bunkerjev, s čimer je povsem izčrpal državno blagajno, prebivalstvo pa pahnil v revščino in obup.
Trojica krajev na Unescovem seznamu
Na Unescov seznam svetovne dediščine je uvrščeno srednjeveško mesto Berat ob reki Osum z arhitekturo več civilizacij raznolikih osvajalcev. Velja za eno najlepših v Albaniji in je kar samo v celoti muzej. Utrjeni stari del je poln cerkva in mošej, poslikanih s freskami.
Edinstvene so tradicionalne hišice, stisnjene na strmem hribu, na katerem stoji mogočna trdnjava z obzidjem iz 13. stoletja. Bila je tako razsežna, da so v njej lahko stanovali tudi meščani.
Za obzidjem je bilo več cerkva, od katerih je zanimiva ena z nedotaknjenim pozlačenim oltarjem in dragocenimi ikonami iz 16. stoletja.
No, v času povojnega režima je bilo mesto precej zapuščeno in diktator ga je namenil za taborišče, kamor je za več let zapiral ljudi, ki niso bili naklonjeni komunističnemu režimu. Tega seveda nisem slišala od turističnega vodnika.
Tudi mesto Gjirokastro je zelo zanimivo s svojimi tisočerimi stopnicami, mogočno trdnjavo nad njim, z muzejem, kamnitimi hišami, reko spodaj in lepo urejenim mestnim središčem s tradicionalnimi stavbami in lokali z mizami in stoli pred vhodom tudi decembra. Pravo zimo poznajo na severu in v gorah.
Ko se sprehajaš po albanskih mestih, hitro ugotoviš, da nimajo nobenih tujih velikih trgovin. Čudno pa se ti zdi, da se po ulicah potika kar veliko zapuščenih psov. No, lepo pa je, da ni beračev, ki bi čakali, da jim mimoidoči vržejo kak drobiž.
Pod Unescovo zaščito je še obširen, devet hektarov velik park z zanimivimi ostanki antičnega mesta Butrint blizu pristanišča Saranda na jugu Albanije. Gre za bogato arheološko najdišče, ki predstavlja razne civilizacije vse od bronaste dobe v 8. stoletju pred našim štetjem do konca srednjega veka.
Mesto je bilo najbolj razvito, ko so mu vladali Rimljani, ki so imeli celo terme, akvadukt, veliko vodnjakov, templjev, krščanskih cerkva, palač in še danes ohranjeno gledališče. Ves park je v zelenju z drevesi, z 800 vrstami rastlin in 240 vrstami ptic. V bližini je še jezero.
Saranda je za turiste priljubljeno mesto ob Jadranskem morju, za katero pravijo, da je biser sicer prenaseljenega Sredozemlja.
Dežela davnih trdnjav, mercedesov in aktivne prepovedane bese
Ko se pripelješ čez mejo, sprva nič ne kaže, da se Albanija hitro razvija in uspešno vabi milijone turistov. A kmalu se približaš mestu, ki spada med najstarejša v Evropi s pestro dediščino vrste civilizacij. Prvi prebivalci Skadra so bili Iliri, ki so sredi 3. stoletja pred našim štetjem zgradili trdnjavo nad visokim kanjonom reke Drim.
Bila je tako mogočna, da je bila za osvajalce trd oreh. Zdaj ponuja čudovit razgled na sotočje rek Drim in Bojana v Skadrsko jezero. Ta je največje jezero na Balkanu, zaradi katerega so se na tem območju več stoletij bile krvave bitke. Zadnja, med Turki in Črnogorci, ki je leta 1913 trajala devet mesecev, je zahtevala kar 18 tisoč mrtvih in ranjenih črnogorskih vojakov. Na mirovni konferenci so Skader pripisali Albaniji, Črni gori pa dve tretjini Skadrskega jezera.
Med žrtvami je bilo veliko uskokov, izurjenih za boje s Turki. O tem je pisal Louis Adamič, Slovenec iz Grosupljega, ki je živel v Ameriki in je pogosto prihajal tudi domov. Med uskoki je bilo veliko s priimkom Adamič in to omenjam zato, ker imam ta priimek tudi jaz (novinarka) po svojem soprogu.
Pisatelj je bil namreč bratranec njegovega očeta in kar nekajkrat sem slišala soprogove znance reči, da se mu že po postavi in obrazu vidijo uskoške korenine.
Naj se še malo vrnem v Albanijo oziroma k njenim posebnostim. Za moške je že dolgo velika čast, če se vozijo v mercedesih. Teh je menda skoraj več kot v Nemčiji, kajti tam živeči rojaki jim pošiljajo te avtomobile, največkrat poceni kupljene, in jim ni treba plačevati carine.
Žalostna posebnost pa je besa, krvno maščevanje, ki je prepovedano, a na podeželju je to bitka za čast, da upoštevajo stare obrede pobijanja oko za oko. O tem mi je pripovedoval domačin na kavi v hotelu:
»Moji Albanci so dobro oboroženi, ker to ni prepovedano. Zaradi tega imamo pri nas verjetno skoraj več umorov na milijon prebivalcev kot ZDA, kar je žalostno, vendar vseeno ne morem reči, da smo nevarna država, ker je življenje kar dobro, čeprav ne za vse.
Mnogi se pritožujejo nad plačami, zlasti mladi, ki se doma naučijo biti šoferji ali natakarji, potem pa gredo v Grčijo, Italijo, Nemčijo.« Pohvalil je vlado, da je poskrbela samooskrbo z elektriko in kmetijskimi pridelki.
»Lahko vidite lepo urejene njive, velikanske rastlinjake z zelenjavo čez celo leto, manjka pa nam tovarn, ker je država slepa za takšno gospodarstvo.« To smo ugotovili med vožnjo z avtobusom po osrednji Albaniji. Videli smo veliko porušeno železarno in druge nekdanje tovarne, ki so zdaj le skladišča, telovadnice ali napol ruševine. Eno od njih z dimnikom so celo spremenili v mošejo.
Vodnik nam je v neki široki dolini pokazal zaprte rudnike, za katere državi ni mar, ker ni sposobna izkoriščanja rudnih bogastev, od bakra, železa, urana do niklja, celo nafto jim črpajo Britanci. Menda pa se na črno marsikatera zaželena rudnina vozi v tujino.
Ah, saj nočem kritizirati, ker je dežela prijazna in bogata z naravo, z oljkami, gozdovi, sadjem vsake vrste, zlasti pomarančami, lubenicami in podobno. Držav brez napak pač ni, to vemo tudi Slovenci.
