38-dnevno potovanje iz Slovenije v Srbijo: Camino je Disneyland v primerjavi s hojo ob Savi

Intermedijska umetnika in fotografa sta poglobljeno doživljala lepoto pokrajine in življenja ob rečnem toku. Odpirala sta vprašanja o ekologiji reke in se povezovala z ljudmi iz nekdanje skupne države, ki sta jih srečala na poti. Svoje izkušnje sta ovekovečila na intermedijski razstavi Flowalking – Sava.

Metod, poslušala sem predstavitev o Savi, ki ste jo imeli z Uno in Brino Sotenšek v okviru vajine razstave. Bila je v angleščini. Govorite z brezhibnim angleškim naglasom in imate nadpovprečno bogat besedni zaklad, ki vključuje tudi strokovne izraze z različnih področij. Kje ste pridobili takšno znanje jezika?

Metod: Leta 2003 sem šel na dodiplomski študij na Škotsko. Po njem sem vpisal magisterij v Londonu, kjer sem ostal še osem let. Vsega skupaj sem v Veliki Britaniji preživel dvanajst let, od tod izvira moje širše poznavanje angleškega jezika.

Kje sta se spoznala z Uno?

Metod: Spoznala sva se na Visoki šoli za umetnost v italijanski Gorici. Zdaj se imenuje Akademija za umetnost in je del Univerze v Novi Gorici. Tam že petnajst let občasno predavam.

Una, kako je vas pot z rojstne Reke zanesla na to šolo?

Una: Sedem let sem živela in študirala v Italiji. Po vrnitvi na Reko sem tam naredila magisterij. Nato sem šla leta 2015 v Gorico na študijski izmenjavi. Na šoli je bilo prijetno mednarodno vzdušje. Tam sem na predavanjih spoznala Metoda. Postala sva par in ostala sem v Sloveniji.

V Gorici je na študijski izmenjavi spoznala Metoda, postala sta par in Una je ostala v Sloveniji. Foto: Jan Pirnat

Kako sta postala duo MU – Metod & Una?

Una: Pogosto rečeva, da sva v profesiji kopiji drug drugega. Oba se ukvarjava z umetnostjo, oblikovanjem, fotografijo in izobraževanjem. Vse to naju povezuje, zato sva kmalu začela sodelovati.

Metod: Leta 2016 sva skupaj prehodila romarsko pot Camino de Compostela. To je bila iniciacija v skupne avanture oz. art-vanture, če se malo poigram s črkami. Hoja kot trajajoča akcija je del najine umetniške prakse. Z njo želiva vzpostaviti globlji stik s seboj in naravo, ki naju obdaja. Prehodila sva že celoten tok Soče, zadnji podvig pa je bila reka Una.

Kakšna je bila razlika med Caminom in hojo ob Savi?

Metod: Camino je Disney­land v primerjavi s hojo ob Savi. Za vse je poskrbljeno. Veš, kje boš dobil vodo, hrano in prenočišče. Na voljo imaš celo ponudbo, da ti vozijo nahrbtnik.

Vaju je bilo strah iti peš na pot po »divjem« Balkanu, ki je vse prej kot Disneyland?

Metod: Živel sem v zelo nevarnem delu Londona in po­znam tehnike, kako se izogniti temu, da bi me okradli. Na pot sva se odpravila z zaupanjem, da bo vse v redu. Odločila sva se, da se bova s težavami ukvarjala šele, ko se bodo pojavile. Vznemirjati se vnaprej je izguba energije.

Obiskala sem Lancovo pri Radovljici, kjer je sotočje obeh Sav. Tam je turistična tabla, ki prikazuje celoten tok Save, vse do Beograda. Ko sem jo raziskovala, me je spreletelo: to pot bi bilo zanimivo prehoditi. Kmalu zatem sem slišala, da sta se vidva res lotila tega podviga. Kako se je porodila ideja?

Metod: V času covida-19, ko smo bili zaprti v občine, sva veliko hodila ob Savi in po Barju. Vse drugo je bilo precej obljudeno. Celo tisti, ki prej niso hodili v naravo, so bili zdaj v gozdu, ne glede na uro dneva. Potem sva šla na predavanje Roka Rozmana v Mladinskem gledališču. Kar tam sva se odločila, da želiva sodelovati pri njegovem projektu Za naravo ob Savo. Kot koordinatorja sva bila odgovorna za odsek 13 od Broda do Tomačevega. Na dogodek je prišlo 84 ljudi. Takrat sva dobila idejo: kaj pa, če bi prehodila tudi Savo?

Pojdimo na izhodišče vajine poti. Začela sta jo vsak na svojem izviru Save ...

Metod: Jaz sem se na pot odpravil z mamo. Začela sva pri Zelencih, kjer je izvir Save Dolinke, in hodila do Mojstrane. Tam se je mama odpravila domov, jaz pa sem nadaljeval do Jesenic. Uno sta od izvira Save Bohinjke oz. od slapu Savica spremljali dve prijateljici. Po dnevu in pol smo se srečali na sotočju obeh Sav na Lancovem. Potrebovala sva teden dni, da so se najini telesi in možgani navadili na nov ritem. Prvi teden je bil najbolj naporen.

Una: Večino časa sva hodila po nasipih, to je od Sevnice pa vse do Beograda. Včasih je bilo ob reki vse zaraščeno in sva morala iti po cesti ter s tem precej naokoli. Orientirala sva se s spletnim zemljevidom OpenStreetMap, na katerem so označene potrebne informacije: pohodne poti, kolovozi, ceste, avtoceste, lokalna imena …

Prva večja dogodivščina je bila v Zagorju ob Savi ...

Una: Tam je plaža, ki spominja na robinzonski kamp. Spoznala sva skupino ljudi, ki imajo na plaži nekakšen kulturni center in se tam vsak dan družijo. Z njimi sva šla tudi plavat po njihovi savski brzici. To je nekaj, česar v vsakdanjih okoliščinah zaradi nevarnosti ne bi počela. Takrat pa sva začutila neko zaupanje in se predala dogodivščini. Na bregu sva celo pustila drago fotografsko opremo. Vrgli smo se v brzico, priplavali do otočka, šli peš po njem in se vrgli v glavni tok Save, ki dosega hitrost približno 30 kilometrov na uro. Nosilo nas je mimo grmovja in dreves. Ko smo priplavali nazaj na otok, smo se vrgli še v manjši tok, ki nas je ponesel v protitok oz. nekakšen vrtinec, potem pa nas je mirna voda naplavila nazaj na plažo. Rekli so mi, da sem bila prva ženska, ki se je spustila po tej brzici. Če bi mi to povedali prej, si najbrž ne bi upala poskusiti.

Metod: Odraščal sem blizu Save in vse otroštvo sem poslušal: »Ne kopaj se v Savi, ker ima vrtince in se je v njej marsi­kdo utopil.« Tako da je nekaj v meni govorilo: mogoče raje ne. Pa sem se vseeno odpravil, kdo ve, zakaj. Bili smo brez čelade in neoprenske obleke, zgolj v kopalkah. Na srečo se je ta nora avantura dobro končala.

Intermedijska umetnika pravita, da je bilo Savo zanimivo spoznavati v vseh njenih razsežnostih. Foto: Jan Pirnat

S kakšnimi izzivi sta se sicer spoprijemala na poti?

Una: Kadar sva spala zunaj, sva imela občasno težave s komarji. Eden večjih izzivov pri hoji pa je bila vročina. Najvišja temperatura je bila 43 stopinj Celzija. Zgodaj sva hodila spat in vstajala že ob štirih zjutraj, saj so bile rane jutranje ure za hojo najbolj blagodejne. Videla sva več sončnih vzhodov kot prej v vsem življenju.

Ko sva prečkala slovensko-hrvaško mejo, je bilo nebo povsem temno. Vprašala sva se, ali nisva na poti tudi zato, da se prepustiva najhujšemu neurju. Ko naju je prenehalo skrbeti, sva uživala v hoji ob čudoviti plaži. Vse popoldne naju je spremljal labod, naliva pa nisva dočakala. Šla sem zgodaj spat, a že čez pol ure me je Metod prebudil z besedami: »Poberi stvari! Očitno so dvignili zapornico.« Sava, ki je bila prej deset metrov stran, je bila kar naenkrat pri naju.

Metod: Sava na Hrvaškem teče vsaj 250 kilometrov ob meji z Bosno. Na drugi strani reke sva včasih videla minarete. Redno sva videvala policijske avtomobile, tudi drone, na drevesih so bile kamere. Policisti ob meji patruljirajo, prestrezajo migrante in jih vračajo v Bosno. To je njihovo dnevno opravilo. Zanimivo je, da na poti nisva srečala niti enega migranta. Ljudje, ki tam živijo, so nama povedali, da jih Bosanci vozijo čez Savo za 100 evrov na osebo. Na celotni poti od Jasenovca do Brčkega, kjer sva šla čez mejo v Bosno, nisva imela težav s policijo. Dan pred vstopom v Bosno pa se je ob šestih zjutraj policijski avto ustavil ob naju: »Kaj počneta tu?« Odvrnem: »Hodiva ob Savi.« Pa: »Kam pa gresta?« »V Beograd,« sem odgovoril. »Kaj?« je bil presenečen policist. »Od kod pa?« »Iz Slovenije.« Ni mogel skriti začudenja. Pustil naju je pri miru, da sva lahko nadaljevala pot.

Naletela sta tudi na tablo, ki je opozarjala na nevarnost min, kajne?

Metod: Ta tabla z napisom Pazi, mine! naju je edinkrat obrnila na petah in po stopin­jah sva se vrnila na kolovoz. Lonjsko polje, ki je naravni rezervat in evropsko območ­je štorkelj, privablja precej turistov. Nekateri domačini table, ki opozarjajo na mine, odstranjujejo, da ne bi plašile turistov. Za del poti nisva vedela, ali je prehoden. Sava tam poplavlja in čiščenje min na poplavnih območjih je problem. Zaradi tega sva ta predel morala zaobiti za 40 kilomet­rov. Iz Kambodže se spomnim, kako so govorili, da je mina najzvestejši vojak, saj dela petdeset in več let.

Una: Marsikje so še vedno vidne brazgotine iz jugoslovanskih vojn. Veliko sva razmišljala o namerni ločitvi in ​​grozotah, storjenih v imenu vere, identitete, moči ali napredka. Šla sva skozi Jasenovac, ki je bil v drugi svetovni vojni balkanski Auschwitz. Na nekaterih hišah so bili narisani ustaški simboli. V fasadah so bile luknje od krogel in šrapnelov. Veliko hiš je praz­nih, ljudje so se odselili.

Koliko sta z ljudmi govorila o vojni?

Una: Na pot sva šla z namero, da se poveževa s Savo in naravo. Zanimalo pa naju je tudi drugo, zgodovina, vojna in trenutne tranzicije. Večina pogovorov je potekala o posledicah vojne. Travma je globoka in ljudje čutijo potrebo, da govorijo o njej. Denimo 38-let­nik iz Bosne, ki je bil star šest let, ko se je začela vojna, nosi breme tega, da je iz Republike Srbske. Do njega se obnašajo, kot da je on zakrivil Srebrenico in druge vojne grozote. Veliko ljudi živi v preteklosti in ne more iti prek tega, kar se je zgodilo. Nacionalizem dobiva nove razsežnosti.

Se je močno čutil prehod iz ene države v drugo?

Metod: Ja. Ljudje so drugačni. Južneje ko greš, bolj se iz dneva v dan ukvarjajo z golim preživetjem. Pri nas ribiči lovijo ribe za hobi, v Bosni pa dos­tikrat zato, da lahko dajo kaj na krožnik. Ob vsakem prehodu čez mejo se je življenjski standard znižal. Od Brčkega naprej so naju spremljali lačni potepuški psi in tako je bilo vse do Beograda. Toda dlje ko sva šla, bolj so bili ljudje odprti. Potrdil se je rek: manj ko človek ima, več je pripravljen dati. V Bosni in Srbiji sva dobila največ hrane. Z nama so delili vse, kar so imeli.

V Srbiji se vaju je močno dotaknilo srečanje z gospo Vero.

Una: Vera je bila pred vojno ekonomistka v velikem jugoslovanskem podjetju. Po njej se ni mogla navaditi na tranzicijo kapitalizma. Preselila se je na zapuščeno družinsko posestvo. Izstopila je iz sistema in postala samooskrbna. Ima piščance, vrt, zjutraj gre nabirat divjo hrano oz. vse užitno, kar raste v njeni okolici. Najbrž se bliža 70. letu, a še vedno opravlja težaška dela. Srečala sva jo ob petih zjutraj ob Savi, prišla je pogledat stanje reke. »A, popotnika iz Slovenije, kako lepo!« je vzkliknila, ko sva se ji predstavila. Bila je prva, ki se ji najino potovanje ni zdelo čudno. Vprašala je, ali lahko del poti prehodi z nama, in navdušena sva prikimala. Razkazala nama je lokalne znamenitosti. Vprašala me je, ali lahko poskusi, kako težak je moj nahrbtnik. Potem ga ni hotela dati z ramen in nosila ga je vsaj tri kilomet­re. Njena srčnost in pogum sta se naju res dotaknila.

Kakšen je bil občutek, ko sta končno prispela v Beograd?

Una: Zadnjih nekaj dni sta se nama pri hoji pridružili prijateljici iz Srbije. Ob prihodu v Beograd smo bili vzneseni. Po nekaj urah hoje smo zajtrkovali na nekem splavu, predvajala se je pesem Ain't no mountain high enough (Nobena gora ni dovolj visoka). Simbolično nama je bilo pokazano, da nama je uspelo preplezati »najino goro« in prispeti na cilj. Popoldansko vročino sva preživela v zavetju sence na prijateljičinem splavu in si odpočila, nato pa prehodila še zadnjih osem kilometrov do izliva Save v Donavo. Ko se združita, je prizor neverjeten! Videti je kot morje, na katerem plavajo labodi. Tam in vzdolž Save lahko izkusimo, kaj reka pomeni ljudem, ki nimajo morja.

Najbrž je vajin odnos do Save zdaj povsem drugačen kot prej.

Metod: Zanimivo jo je bilo spoznavati v vseh njenih razsežnostih. Za Ljubljančane je Sava samo takšna, kot je v Ljubljani. Za Kranjskogorčane obstaja samo »njihova« Sava. V Slavonskem Brodu je spet drugačna. Proti koncu toka, manj kot 50 kilometrov pred Beogradom, je čudovita robinzonska plaža. Voda je sinje modra in bistra, kot na Krku. Teče zelo počasi. Naravna čistilna moč reke je neverjetna! Že 40 kilometrov pozneje pa je rjave barve, umazana. Ko jo vidiš na sotočju z Donavo in je široka več kot pol kilometra, ti zastane dih! In spoznavanje vseh vmesnih rek, ki se izlijejo vanjo: Sora, Kamniška Bistrica, Ljubljanica, Krka, Kolpa, Una, Bosna, Drina … Te vode je ogromno!

Na Akademiji za umetnost, ki je del Univerze v Novi Gorici Metod že petnajst let občasno predava. Foto: Jan Pirnat

Na slovenskem delu Save je že osem velikih hidroelektrarn. Zdaj načrtujejo gradnjo novih. Kakšne posledice bi to imelo za reko in lokalne skupnosti?

Metod: Med Ljubljano in Hrastnikom je načrtovanih kar deset novih hidroelektrarn, poleg tega pa še hidroelektrarna Mokrice ob slovensko-hrvaški meji. Posledice bi bile ogromne. Povečala bi se poplavna nevarnost, pri Mokricah pa bi se okrepilo tudi ogrožanje jedrske elektrarne. Vse za kovanje dobička energetskih lobijev.

Na tem mestu se oglasi njuna prijateljica, biologinja Brina Sotenšek, ki je ves čas poslušala naš pogovor. Brina je ena od pobudnic referenduma za vode. »Naravna reka je zelo razgiban sistem. Ima tolmune, brzice, stranske rokave, prodišča, obrežno vegetacijo … Vsi ti raznoliki prostori ji dajo njen značaj. Omogočajo obstoj različnim vrstam in opravljajo številne naloge, zaradi katerih je reka koristna tudi za nas, ljudi. Ko jo zajezimo, voda vse te raznolike oblike poplavi in reka izgubi večino svojih naravnih funkcij. Ko z jezovi ustavijo vodo, se nabere mulj, kjer se nalagajo strupene snovi. Prav tako pa mulj oslabi povezavo reke s podtalnico in zmanjša njene samočistilne sposobnosti.« Tako pojasni Brina Sotenšek in doda: »Kakovost vode se poslabša, sploh če gre za verigo hidroelektrarn. Reka ni več primerna za dosti drugega kot zgolj poganjanje turbin. Pod jezom ima večjo hitrost in moč, zato se poveča erozija rečnega dna in brežin. Dolgoročno lahko to vpliva tudi na znižanje gladine podtalnice.« Metod, kaj menite o njenih besedah?

Metod: Danes imamo podtalnico v Ljubljani na 14 met­rih, pred ne vem koliko leti pa je bila na šestih metrih globine. Sava zdaj prav divja skozi Ljubljano. Včasih pa je bilo od Tacna vse do Zaloga prodišče, tako kot je pri Kranjski Gori. Sava je počasi vijugala in si oblikovala svojo strugo. Zdaj pa se moramo ukloniti kapitalu in lastniškim parcelam, ki jih ljudje ne damo več naravi, da bi se samovzdrževala. Reke so zabetonirane, ujete v betonsko strugo. Regulirana struga je za reko truga. Izgubljamo še zadnje prosto tekoče reke. Svetel primer je Vjosa v Albaniji, ki so jo pred kratkim razglasili za narodni park.