Čez drn in strn po slovenskem delu Karnijskih Alp, kar šteje, je razgled (FOTO)

Takoj za mejo z Italijo na tromeji se Karavanke strmo spustijo vse do obmejne vasice, ki je nekdaj nosila slovensko ime Vrata Megvarjeki, danes se imenuje Thorl Maglern. Tam je najlažji prehod iz Kanalske doline v Italiji na Koroško, bolj konkretno Ziljsko dolino, ki leži v Avstriji.

V središču se začne markirana pot z oznako 403. To je planinska pot, ki po grebenu Karnijskih Alp vodi vse do Dolomitov, okoli 200 kilometrov proč. Sprva se planinska pot strmo dviga, in to vseskozi po gozdu. Lep čas je strmo, potem pa se strmina položi. Pred nami se odpre pogled na Gorjansko planino na višini okoli 1600 metrov. Skorajda ne bi moglo biti lepše. Na grebenu pod istoimensko goro stoji kopica planšarij, okoli njih se pase živina. Pa kaj bi to. Razgled je tisto, kar velja. Proti severu se odpre pogled na Dobrač in Ziljske Alpe. Še lepši je proti jugu: spodaj je Kanalska dolina, na drugi strani pa Zahodni Julijci, kjer vso podobo obvladuje mogočna gmota Mangarta.

Planina Ojstrnik

Razgled je čudovit.

Ostanki vojaških utrdb

Na drugi strani planine spet stopimo v gozd. Ves čas po grebenu, malo gor, malo dol in malo naokoli. Po nekaj urah hoje se pred nami odpre pogled na mogočno kopo Ojstrnika, ki ima višino 2052 metrov.

Ob poti vseskozi spremljamo ostanke vojaških utrdb. Te niso ostale iz časov prve svetovne vojne, saj je fronta tekla nekoliko južneje. Nastale so po letu 1938, ko je Hitlerjeva Nemčija pogoltnila Avstrijo. Italijo pod Mussolinijem je zaskrbelo, zato so mejo utrdili. Utrdbe na srečo nikdar niso služile svojemu namenu.

Gorjanska planina

Pogled na Dobrač

Na višini 1700 metrov se odpre pogled na planino Ojstrnik. Kopica planšarij je že prava mala vas. V sredini naselja stoji planinska koča, v kateri je mogoče prespati, zraven je še precej velika kapelica. Od tu je do vrha Ojstrnika le dobre pol ure hoda po razgledni poti, saj smo že nad gozdno mejo.

Karnijska visoka pot se od obeh planin nadaljuje naprej proti zahodu in postaja vedno višja. Tja do Mokrin, Nassfelda gore še nosijo tudi slovenska imena. Potem pa izginejo in stopimo v romanski in germanski svet.