Ideja za izlet: Gora nebeškega imena

Vse območje ob reki Savi med Litijo in Radečami obsega hribovit svet, ki se dviga nad reko globoko spodaj v soteski. Tokrat se odpravimo na najvišji vrh občine Radeče ob Savi, na 958 metrov visoko Nebeško goro.

Že sam začetek je prav posebno zanimiv. V Zidanem Mostu je treba priti čez reko, a nikjer ni prav nobenega mostu. Na drugi breg se zapeljemo s cicko, nekakšno žičnico na ročni pogon, ki so jo pred pol stoletja naredili rudarji iz bližnjega premogovnega revirja. Vse skupaj sicer ne deluje prav zaupanja vredno, a nekako že gre.

Takole pridemo na drugo stran.

Cicka je še najbolj podobna kovinskemu zaboju, ki je obešen na nosilno jeklenico. V njej je prostora za dve osebi in nahrbtnika. Vsaj eden pa mora ostati na brežini in vrteti pogonsko kolo. Ko se potniki prepeljejo na drugo stran, cicko pošljejo nazaj in poganjalcu vrnejo uslugo in še njega povlečejo čez reko. Potem se naloga ponavlja toliko časa, da so vsi na drugem bregu.

Markirana pot vodi po dolini potoka Sopote in nas po uri in pol hoda po gostem gozdu brez sledu človeških naselij pripelje do asfaltirane ceste in kmetije Kovačec. Potem se ves čas zlagoma dviga, a ni prehudo. Od tu se prek sedla spustimo v manjšo dolino. Že po nekaj sto metrih se s ceste odcepi markirana pot v pobočja Nebeške gore.

Samotna kmetija ob poti

Markirana pot vodi po kolovozu, ki sčasoma preide v planinsko pot. Še dodatno uro se zlagoma dvigamo po poti, ki na koncu vodi po zaraščenem grebenu. Po dveh urah in pol hoje in kakih sedemsto višinskih metrih smo končno na vrhu. Na njem nas pričakata zvonik z zvončkom in spominska tabla.

Pot nas vodi po zelenih gozdovih.

Ves vrh Nebeške gore je poraščen z gozdom. Le tu in tam se odpre razgled po hribovitem ozemlju jugovzhodne Slovenije. Vzpon na Nebeško goro je pohod po samotnih poteh, kjer ni kaj dosti možnosti, da bi koga srečali. Lahko pa zato v miru uživamo v pomladi, ki je okolico odela v zeleno preobleko, in se potepamo po osamljenem svetu.

Na vrhu v miru uživamo v pomladi.