Ideja za izlet: po sončnih pobočjih Karavank (FOTO)
Visoko nad Jesenicami se v glavnem grebenu Karavank dviga mogočna gmota pogorja Struške. Na svojem najvišjem vrhu doseže 1944 metrov višine. Na severni strani se v dolino Drave spuščajo prepadne stene. Čisto drugače je na južni strani: pobočja se blago dvigajo, na njih najdemo več pašnih planin. Tisto, kar je v pozni jeseni in zimi najpomembnejše, je dejstvo, da so vsa ta pobočja v celoti obsijana s soncem.
Zapeljemo se do Jesenic in že v začetku mesta v Gornjesavski dolini na Javorniku pri jeklarni zavijemo v dolino potoka Javornik. Ovinkasta pot nas vodi visoko v pobočja Karavank, vse do pristave v Javorniškem Rovtu. Od tu naprej je treba iti peš. Lep čas po gozdni cesti, nato pa z nje strmo v klanec. Pa ni prehudo.
Za celoten vzpon smo potrebovali okoli tri ure hoda.
Po dvajsetih minutah strmega vzpona nas markirana pot popelje do obsežne planine Pusti rovt. Gorenjci pašne planine drugače kot drugje imenujejo rovt. Planina Pusti rovt ima ne prav posebno prijetno ime. In to čisto po krivici. Na obsežni uravnavi je vse obsijano s soncem. S preddverja planšarije se odpre lep razgled na sosednjo Golico in mogočno kopo Struške nad njo.
Planinski dom
Nad planino makadamska pot izgubi svoj zagon. Spremeni se v kolovoz, ki zavije ostro na desno. Dve zapornici preprečita nadaljnjo vožnjo po gozdni cesti. Kolovoz se kar nadaljuje in nas po dveh urah in pol hoda pripelje na Belsko planino na višini 1700 metrov. Planinski dom preprosto ne bi mogel biti lepši. Razgled z njegovega dvorišča pa tudi ne. Globoko pod nami je širna Ljubljanska kotlina.
Na drugi strani kotline pa se dvigajo osrednje Julijske Alpe. Z dvorišča planinskega doma planinska pot vodi na sam vrh Struške, do katere je še uro hoda. Vendar pa tokrat zavijemo ostro na levo. Nemarkirana, a lepo prehodna pot se zlagoma dviga do vodnega zajetja, ki je že kar malo jezerce. Skozi precej gosto borovje se dvignemo nad gozdno mejo. Svet se poravna in nas popelje na sedlo Kočna na slovensko-avstrijski meji. S sedla se nam odpre lep razgled na dolino reke Drave globoko spodaj in Visoke Ture že precej daleč na severu.
Nemarkirana pot nas popelje še do precej neizrazitega vrha Korenščica, ki ima 1764 metrov višine in je del pogorja Struške. Z njenega vrha se odpre lep razgled. Za celoten vzpon smo potrebovali kake tri ure hoda.
Skoraj brez potrebe se je na izhodišče vrniti po poti pristopa. Po nemarkirani poti nadaljujemo proti vzhodu in se spustimo do Pustega rovta in od tu nazaj v dolino. Ostane nam spomin na prelep vzpon po sončnih pobočjih in malo manj ljuba vrnitev v kotlino, ki se pozimi tako rada spremeni v ledeno vlažno jezero neprijetne megle in nizke oblačnosti.
Planinski dom na Belski planini preprosto ne bi mogel biti lepši.