Ideja za izlet, vzpon do jezera: Srce sredi Kamniško-Savinjskih Alp (FOTO)
Kamniško-Savinjske Alpe so nekoliko drugačne kot Julijske Alpe in Karavanke. Zdi se, da gore kar kipe v višino. Med njimi so si reke vrezale globoke struge, ki so dostikrat podobne čisto pravim soteskam. Ravnega sveta tako rekoč ni. Dleskovška planota in Velika planina sta že na obrobju gorovja.
Gore so iz apnenca, in ta je prepusten. Toliko, da vse vode prav hitro stečejo v podzemlje, zato jezer ter površinskih voda v gorovju pravzaprav ne najdemo. Nekaj jezer in kalov sicer je, a so rezultat človeškega dela. Z izjemo jezerca Vodotočnik med Dleskovško planoto in planino Korošica.
Kot se za romantično jezero spodobi, ima na sredini otoček v obliki velikega balvana, ki se je nekoč zvalil s pobočja Deske.
Zapeljemo se v dolino Podvolovjek in se pri enem od odcepov zapeljemo proti gorski kmetiji Planinšek. Nad domačijo asfalta na cesti zmanjka in po gozdni cesti se peljemo naprej do prvega križišča, tu zavijemo levo proti planini Podvežak. Precej težavna cesta nas pripelje do parkirišča. Dvajset minut imamo do planine, a ta tokrat ni naš cilj. Mimo nje sledimo markirani poti, ki pelje proti Korošici in Molički peči. Po manjšem sedlu se pot spusti proti manjši uravnavi.
Z nje se z glavne poti odcepi na levo pot proti Deski. Čaka nas vzpon tako rekoč na vrh gore, saj se šele tik pod vrhom markirana pot spusti spet strmo navzdol proti Korošici. Spustimo se za kakih tristo višinskih metrov in kar naenkrat postane vse skupaj izredno lepo. Pod ostenji Deske najdemo precej veliko jezero in manjši kal.
Z brežin jezera
Jezero Vodotočnik ima v premeru okoli sedemdeset metrov. Kot se za pravo romantično jezero spodobi, ima na sredini otoček – v obliki velikega balvana, ki se je nekoč zvalil s pobočja Deske in končal v njem. Da bi bila romantika še bolj popolna, ob njegovi brežini stoji manjša koča. Idila je preprosto popolna.
70 metrov ima jezero v premeru.
Z brežin jezera se odpre razgled proti Veliki planini, Rzeniku in Konju. Pa tudi proti osrednjim goram. Na prvem mestu je to prav gotovo Ojstrica, ki dominira na obzorju.
Vzpon do jezera na višini okoli 1700 metrov je prava paša za oči in primeren v vsakem letnem času, saj je bolj ali manj nezahteven. Do Podvolovjeka in naprej do parkirišča pod Dleskovško planoto je daleč. Od tam do slikovitega jezerca potrebujemo še dve uri. Vredno vsakega truda.
