Izlet do roba slovenskega narodnega ozemlja
Dolga stoletja je bilo čisto drugače. Skrajni zahodni del Gorenjske je segal še naprej, vse do Trbiža. Tam se začne Koroška, ki sega še v Kanalsko dolino. V teh krajih je živela mešanica treh narodov, Nemcev, Slovencev in Furlanov. Potem je prišla prva svetovna vojna in vse postavila na glavo. Nastale so nove meje v krajih, ki jih do takrat niso poznale. Pokrajina je postala del italijanske države in danes se tam govori predvsem italijansko.
Zapeljemo se prek nekdanjega mejnega prehoda Rateče in po cesti do vasice Fusine in Valromana. Z glavne ceste se odcepi stranska v dolino Belopeških jezer. Cesta se zlagoma dviga v ledeniško dolino. Kar naenkrat se odpre razgled na precej veliko jezero. Nadaljujemo in nekaj sto metrov naprej po cesti se prikaže še eno. Gornje in Spodnje belopeško jezero.
Markacije kažejo, da je do tja uro in pol, a je v zimskih razmerah dobri dve uri.
Na obsežnem parkirišču in bližnjem gostišču se cesta konča. Markirana pot nas vodi do zavetišča Zacchi. Markacije kažejo, da je do tja uro in pol, a je v zimskih razmerah dobri dve uri. Pot vodi prek pobočij, pozimi je precej bolje ubrati pot po gorski cesti. Ta nas popelje v zatrep doline. Na naši levi je to mogočen greben Ponc, Vevnica in nato še Mangart. Mogočna stena gora se konča s Poldašnjo špico. To je kraj ostrega podnebja; nikjer nobenega sonca, ena sama senca in mraz. V dolini nikdar ni bilo stalnega naselja, le pašne planine.
Dve uri se zlagoma vzpenjamo, in ko pridobimo kakih petsto metrov višine, se pred nami odpre pogled na planinsko zavetišče Zacchi, ki pa je po naših merilih precej velik planinski dom. Poti vodijo pod ostenja Vevnice in Ponc, a v zimskih razmerah se večina planincev ustavi tukaj. Z dvorišča planinskega doma se odpre razgled po celotni dolini.
Najbolje se je povzpeti s turnimi smučmi ali sankami, v tem primeru je spust prav lepa dirkaška avantura po številnih serpentinah. Na dnu doline sredi dneva posije sonce in kar naenkrat stopimo na zimsko sonce. Sprehodimo se do obeh jezer in si ogledamo najzahodnejši del slovenskega narodnega ozemlja.
