Koča, kapelica in čudovit razgled (FOTO)
Kamniško-Savinjske Alpe so precej izpostavljeno gorovje. Nikjer položnih vrhov. Vse gore se dvigajo strmo v višino. Celotno gorovje pozna le dve planoti: vsem poznano Veliko planino in nekoliko manj poznano Dleskovško planoto. Dostop do slednje je z dveh strani. S štajerskega konca iz Savinjske doline, kjer v Lučah zavijemo v dolino Podvolovjek, in z gorenjskega konca, kjer se prek prelaza Rak spustimo v Podvolovjek.
Sredi doline se odcepi cesta v pobočje planote. Ovinkasta cesta nas popelje do kmetije Planinšek, ki leži na veliki uravnavi sredi strmih pobočij. Cesta nad kmetijo izgubi asfalt in nas, mestoma je precej grda, pripelje na parkirišče pod planino Podvežak. Od tam je pol ure hoda do planine, s katere se odpre lep razgled do Velike planine in Rogatca, markirana pa pot zavije v gozd nad planino.
Z dvorišča kapelice se odpre lep razgled na Robanov kot.
Do Praga
Čez drn in strn nas markirana pot popelje proti Velikemu vrhu in Dleskovškemu vrhu do prehoda Prag. Tu se odcepijo poti na vrh Velikega vrha in Korošico. Nemarkirana pot pa se nadaljuje naravnost navzdol. Nobenega dvoma ni, kam je treba priti. Koča in kapelica sta na dosegu roke.
Pod mogočno podobo Ojstrice se pot zlagoma spušča, in to kakih dvesto višinskih metrov. Ko dosežemo najnižjo točko, se pot začne spet dvigati. Najprej do Kocbekovega doma in nato še do nekaj deset metrov višje ležeče kapelice na Molički planini. Prav z dvorišča kapelice se odpre lep razgled na Robanov kot tisoč metrov nižje ter Krofičko in Strelovec na drugi strani doline.
Po vojni je propadla
Obe zgradbi delujeta prav idilično, vendar imata obe za sabo precej neprijetno zgodovino. Kocbekova koča je bila kot prva koča v Kamniško-Savinjskih Alpah zgrajena leta 1894 na pobudo Franca Kocbeka, takratnega nadučitelja v Gornjem Gradu. Po njem se tudi imenuje in ne po precej bolj znanem književniku.
Koča je po drugi svetovni vojni do konca propadla, a so jo v zadnjih desetletjih zgradili praktično na novo. Danes služi kot planinsko zavetišče in je v zimskem času zaprta. Še bolj zanimiva pa je usoda kapelice. Zgrajena je bila leta 1897, tri leta po gradnji koče. Po drugi svetovni vojni jo je do temeljev porušil skrivnostni plaz. Le požrtvovalnemu delu domačinov se moramo zahvaliti, da je bila leta 1989 ponovno zgrajena.
