Lepa priložnost za potep: Po kovinskih stopnicah nad krošnje
Trojane so bile od nekdaj pomemben prelaz na poti iz Panonske nižine proti Italiji. Že v antičnem času je prek prelaza vodila pomembna prometna pot in taka ostala do današnjih dni, čeprav se je avtocesta umaknila v predore. Nad prelazom se dviga več vrhov, lepa priložnost za izlet. Če se prelazu bližamo iz ljubljanske smeri, je naše izhodišče vasica Zavrh, če prihajamo iz Štajerske, pa prevozimo prelaz in se zapeljemo do stranske ceste, kjer stoji manjši spomenik.
Pot nas najprej vodi po ozki asfaltni cesti do nekaj hiš nad vasjo. Asfalt preide v makadam in markacije nas usmerijo proti Rebri. Ovinkasta pot se zlagoma dviga po pobočju in nas pripelje do manjšega kamnoloma. Tam zavijemo ostro na levo in se po grebenu v uri hoda dvignemo na vrh 878 metrov visoke Rebri. Vrh je v celoti prekrit z gozdom in zdi se, da ob manjši klopci, mizi in vpisni knjigi ne bo razgleda. Pa ni tako. Pred nekaj leti so na mestu starega lesenega in precej utrujenega lesenega stolpa postavili novega kovinskega, ki se dviga nad drevesne krošnje. Po kovinskih stopnicah se dvignemo nad krošnje in z vrha se odpre lep razgled daleč naokoli. Trojane kot meja med pokrajinami so velikokrat tudi vremenska meja. Dostikrat se zgodi, da je na eni strani prelaza ena vrsta vremena, na drugi strani pa nekaj čisto drugega.
Ob vrnitvi se na izhodišču splača sprehoditi še do spomenika. Podroben ogled pokaže, da je na kovinskem podstavku lesen obelisk, ki sega nekaj metrov v višino in je popisan v treh jezikih. Obelisk je spomenik na dogodek, ki se je v neposredni bližini Črnega grabna zgodil 19. junija 1809. V tem času so po Evropi že skoraj dve desetletji besnele revolucije in napoleonske vojne. Ob enem izmed porazov proti Francozom je morala Avstrija Napoleonu odstopiti Ilirske province in precejšen del Slovenije je prišel pod njihovo upravo.
Neprestane vojne so po deželi povzročile veliko nemira. Številni mladi fantje so se kot dezerterji izognili vojaščini in se kot t. i. zeleni kader potikali po gozdovih. Nekako jih je treba razumeti. V teh letih si lahko brez potrebe izgubil glavo v krajih od vroče Španije do ledene Rusije in orientalskega Egipta. Poleg ubežnikov je bilo po gozdovih še vrsta sumljivih ljudi, ki niso bili čisto nič drugega kot navadni razbojniki. Slednji so se organizirali v rokovnjače, skrito družbo, katere simbol je bila posušena otroška roka kot simbol nasilja. Ti razbojniki so pomenili grožnjo prav vsakemu, ki je imel vsaj nekaj pod palcem, saj so člani bratovščine živeli od nasilja in bi jih v primeru prijetja čakale gotove vislice. Njihov največji uspeh je bil junija 1809. Skupina 30 razbojnikov je napadla francosko vojaško blagajno. V spopadu je življenje izgubilo pet vojakov, blagajna je našla pot z razbojniki. Odgovor oblasti so bile represalije nad gozdno bratovščino, ki pa je kljub vsemu v gozdovih preživela naslednje desetletje, ko so se življenjske razmere v miru uredile.
Spomenik je torej spomin na ta nenavadni dogodek. Ob tem se človek seveda vpraša, ali so si rokovnjači spomenik zaslužili. Niso bili nobeni revolucionarji, ki bi se borili za boljši svet, pač pa nevarni razbojniki, ki so delali za svoj račun. Tako je spomenik bolj kot ne le opomin na ta dogodek.
