Mlinčki v Suhadolah: pravljična oaza sredi narave in čudeži, ki jih pripovedujejo domačini
Suhadole so naselje v Občini Komenda. V starih listinah jih prvič omenjajo leta 1322, takrat je namreč Hedvika Planinska s Smlednika kamniškemu meščanu Ulriku prodala desetino v Suhadolah v komendski župniji. Tudi sicer je smledniško gospostvo imelo dve kmetiji v Suhadolah, ki se omenjata v urbarju iz okoli leta 1400.
V suhadolskih gozdovih izvirata dva potočka: prvi iz Mrzlega studenca, drugi pa iz Žegnanega studenca, ki žubori kakšnih 200 metrov naprej ob gozdni poti. Voda je pitna, še posebno tista iz Žegnanega studenca. Številne obiskovalce, predvsem otroke, pritegne sistem lično izdelanih majhnih mlinskih koles pri Mrzlem studencu, zato je kraj dobil ime Mlinčki. Okoliški gozdovi so znani zaradi obilne bere borovnic.
Klip, klap, klip, klop
Prve mlinčke so postavili že leta 1987, njihova izdelava in tradicija pa sta se ohranili vse do danes. Tako obiskovalce tega območja pričaka že okoli 125 mlinčkov, po katerih kraj nosi ime. Obnje so domačini, ki skrbijo za urejenost okolice, postavili še klopi in mizo, peč za peko kostanja, drvarnico in manjšo kočo.
1322. so v starih listinah prvič omenili Suhadole.
Potoček Mrzli studenec poganja koleščke že od leta 1987, tja pa jih je prvi postavil Franc Repnik. Leta 1997 je postavil tudi lično oblikovano brunarico s simboličnim napisom Koča pri Mlinčkih (1997 metrov). Če vas ujame dež, se lahko hitro skrijete. Po njegovi smrti je 1998. skrb in urejanje prevzel Valter Nemec.
Njegove vizije in ideje so Mlinčke popeljale do prave male slave. V slabih desetih letih delovanja je nastalo okoli 125 mlinčkov, ki so različnih oblik in velikosti, nekateri oddajajo tudi zanimiv zvok – klip, klap, klip, klop ... Od leta 2006 in vse do svoje smrti je skrb zanje prevzel Peter Podlipnik. Pri tem mu je pomagal tudi Karel Matuš.
Pri zadnji obnovi 2014. je sodelovalo veliko prebivalcev Suhadol in Bukovice, ki so poskrbeli, da se je prostor še obogatil in pridobil drvarnico, kozolec in podobo gozdnega škrata. Zadnja dva je izdelal rezbar Franc Kubelj.
Hitro zanosile
Pri nas se ponašamo z mnogo izviri tako imenovane moške vode (Rečica pri Kamni Gorici, Frimov vodnjak v Šalovcih, pogojno Prunkovec v Rakovem Škocjanu), ženskih je manj. Najbolj znan je ravno Mrzli studenec. Več kot sto mlinčkov se vrti ob bistrem potočku in so prava paša za oči, a k mrzlemu in 200 metrov oddaljenemu Žegnanemu studencu menda hodijo predvsem ženske, saj naj bi studenčnica prav nanje najbolj čudežno delovala.
Voda priteka na dan pod majhno skalo, zajamemo pa jo lahko kar z rokami.
Potem ko so jo pile, so hitro zanosile tudi tiste, ki prej niso mogle. A ne le to, legenda govori tudi, da umivanje z vodo iz Žegnanega studenca ženske polepša. Po legendi naj bi se neka gospa plemiške krvi umivala z zdravilno vodo iz tega studenca in se zato čudežno pomladila. Pot se na levi malo vzpne, ob njej pa nas spremljajo križi, znamenja slovenske zgodovine.
Druga zgodba pa pravi, da naj bi pred mnogo leti čez hribe prišla duhovnik in mecen iz Komende, ki sta bila namenjena v Ljubljano. Ustavila sta se ob studencu in se odžejala. Na poti nazaj pa sta ga prišla požegnat in od tod tudi ime. Kot zanimivost, voda v tem studencu tudi pozimi ne zamrzne. Domačini so na Mrzlem studencu poleg mlinčkov postavili še lesen škaf, ki se poln vode prevrne in nato spet polni, ter izrezljali lesenega škrata, ki je še posebno všeč otrokom.
Voda priteka na dan pod majhno skalo, zajamemo pa jo lahko kar z rokami. Zdravilna moč izvira oplaja prostor okoli nas in dobimo občutek, da tu z vodo priteka na dan tudi čudežna energija kraja in gozda. Nekdo je nad izvir postavil kipec Lurške Marije in se tako še po krščansko poklonil dobrim naravnim silam, ki tam ne skoparijo z močjo. Žegnani studenec se skupaj z Mrzlim izlije v manjši bajer, mimo katerega nas vodi kratka krožna pot med obema potokoma.
Kako do tja
Do mlinčkov pod Koseškim hribom pridemo najlažje iz Suhadol. Če se peljemo iz Mengša proti Brniku, zavijemo za bencinsko črpalko na levo in naprej skozi vas vse do cerkve sv. Klemena, pri kateri nas kažipoti napotijo v pravo smer.
Če se peljete iz smeri Brnika, pa bodite pozorni na kitajsko restavracijo, takoj za njo zavije cesta desno v vas. Tam bodite pozorni na cerkev; peljete se mimo nje in takoj zavijete desno. Tale izletniški biser je nekoliko skrit.
Ko se konča asfalt, nas makadamska cesta prek mostička čez Pšato pripelje do vznožja nižjega hriba. Tam lahko parkiramo, saj je do mlinčkov le slabe pol ure hoda, kolesarji pa se bodo lahko seveda zapeljali prav do cilja.
Cesta je primerna tudi za vozičke ali poganjalčke; pot pod hribom zavije desno, po njej pa gremo še kakšen kilometer in pol, ko se spremeni v kolovoz, od koder je do mlinčkov le še nekaj sto metrov.
