Mogočni Snežnik in grad pod njim krasita Loško dolino (FOTO)
A Loška dolina je premalo poznana, čeprav je lahko zelo zanimiva tako za domače kot tuje turiste. Zato se trudi, da bi jih privabila več kljub težavam, ki se jih ni lahko znebiti. Tamkajšnji kraški svet še ni povsem razkril svojega podzemlja s številnimi jamami. A Križna jama je že dosegla svetovno slavo. Najbolj obiskan v tej pokrajini je grad Snežnik z lepo urejenim parkom.
Kraška polja in travniki s pašniki za krave in konje so še bolj čudoviti: obdajajo jih prostrani notranjski gozdovi, ki so največje strnjeno in nenaseljeno območje v srednji Evropi, kar je všeč marsikateremu tujcu, zlasti tistim, ki bi radi videli na svoje oči videli medveda. V tej dolini je zato kar nekaj lovskih opazovalnic sredi gozda, namenjenih tudi radovednim obiskovalcem.
Križna jama z jezerci in lobanjami jamskih medvedov
To je posebna velika kraška vodna jama, edina turistična jama v Sloveniji, ki je ohranjena v povsem naravni podobi. V njej ni električnih luči in poti vodijo po kamnih; le vrvi vas varujejo, da se preveč ne spotikate ali padete. Zanimivo je, da so nekatere skale obrušene s kremplji ledenodobnih jamskih medvedov, kar nam je povedal vodnik. Te mrcine so bile večje in težje od današnjih kosmatincev, kar dokazujejo ohranjene lobanje in druge kosti, razstavljene v podzemlju.
Temperatura zraka je vse leto osem stopinj, le vode lahko ob dolgotrajnem deževju narastejo. Na srečo, je bilo rečeno, se to ne dogaja pogosto, ker morajo jamo tedaj začasno zapreti. Dolga je kar osem kilometrov, zato so ogledi lahko različno dolgi. Najdaljši je precej težaven, traja kar od šest do sedem ur in primeren za ljudi, ki to zmorejo. Obiskovalcev sicer ne manjka; naštejejo jih tudi tisoč na leto. To podzemlje je zelo pestro z jezerci in ponekod tudi lepimi kapniki, a se ne more meriti s postojnskim. Neprijetno pa je, ko prideš utrujen iz jame, si zaželiš kave ali čaja, vendar v tem gostem gozdu ni nobenega lokala, prva gostilna je kar dvajset kilometrov proč.
Grad Snežnik lepo urejen, ob njem pa trohnijo obnovljene stavbe
Najlepša in najbolj obiskana kulturna dediščina je grad Snežnik, ki je stal že v trinajstem stoletju. Njegova posebnost je notranjost z originalnim pohištvom in drugimi predmeti, tudi s staro knjižnico in lovskimi trofejami iz 19. stoletja, saj je grad veljal za lovski dvorec. Zdaj pa lovci nimajo ne nekoč svojega gostišča z jelenovimi rogovi nad vhodom ne muzeja trofej. Vse jim je leta 2015 zaprlo ministrstvo za kulturo skupaj z več stavbami, nekoč grajskimi pristavami in tudi gostišče z vrtom ob njem, ki je bilo prijetno za obiskovalce. Nedopustno in celo sramotno se zdi domačinom, da je to zapiranje ustavilo ne le za razvoj turizma, ampak jim odvzelo tudi veliko delovnih mest. Zanimivo je, da so za obnavljanje stavb dobili nekaj denarja od Evropske unije, da bi tu imeli tudi hotel, dvorane za dogodke in restavracije, ki jih je na tem območju vse manj, skoraj nič. Nič ni videti, da bi se kmalu kaj spremenilo na bolje, kar naj bi bila naloga ministrstva za kulturo. V prospektih oziroma turističnih vodnikih pa pišejo, da gospodarska poslopja dobivajo nove vsebine: pregledala sem jih, a vsa vrata so bila trdno zaklenjena.
No, nekaj upanja za lepšo bodočnost v okolici gradu vliva Društvo ljubiteljev gradu Snežnik. »Mi smo civilna družba, ki nam ni vseeno, da so leta 2015 obnovo ustavili, rekoč, da jim je zmanjkalo denarja. No, nam je vendarle nekajkrat uspelo dobiti dovoljenje, da smo poleti pripravili kako prireditev, a le zunaj. Organizirali smo celo tridnevni festival etno glasbe in drugih umetnosti na prostem brez vstopa v poslopja. Množica mladih, največ tujcev, je prenočevala v šotorih ob gradu. Težko nam je bilo in prihodnje leto ne bo več tega festivala,« je povedal Marko Gorše, predsednik društva, a dodal, da so se že sestali z ministrico Asto Vrečko, ki jim je dala nekaj upanja. Pričakujejo, da bodo drugo leto dobili ključ vsaj ene stavbe.
Vodnica v obleki grofice turistom pripoveduje snežniške zgodbe
Ko prideš iz gradu v park, se začudiš, ko ob edini okrogli mizici zagledaš turistično vodnico Janjo Urbiha, oblečeno, kot je bila pred sto leti nekdanja grofica Greta, s klobukom na glavi, v roki pa s sončnikom, s katerim so se plemkinje nekoč »branile« pred soncem. Njena naloga je, da obiskovalcem predstavi zgodovino gradu in plemstvo, ki je sredi 19. stoletja in v začetku 20. stoletja veliko dobrega storilo za ta kraj. Knez Jurij je posodobil renesančno podobo gradu iz 16. stoletja in mu dal romantični videz, kakršen je še danes. Leta 1869 je princ Henrich Schollmayer, gozdarski strokovnjak in upravitelj posestva Snežnik, ustanovil prvo gozdarsko šolo na Slovenskem, in to s poukom v slovenščini. Grofica Greta pa je poskrbela za slovenska dekleta, da so se izobraževala v prvi kozarski šoli v stavbi ob gradu. Zanimivo in nenavadno za čas avstro-ogrskega imperija pa je, da je plemstvo zaposlovalo domačine in jim plačevalo za delo.
Dolina ima mrežo poti, v gozdu pa opazovalnice za medvede
Loška dolina ni le dolina, ampak je tudi hribovita – prekrita z mogočnimi gozdovi, predvsem pa se lahko ponaša z mogočnim Snežnikom, ki se dviguje 1793 metrov nad morjem gozdov. Pokrajina je omrežena s številnimi, v glavnem označenimi in dobro obiskanimi potmi, saj so odmaknjene od širokih cest in hrupnih množic. Kot nalašč za ljubitelje narave. Na Snežnik vodi kar nekaj poti, ki so zelo privlačne. Vse poti imajo svoja imena, denimo Pot dediščine Loške doline, Gornje Poljane, novo so zgradili ob reki Obrh za kolesarje, pohodnike in celo jezdece: posebnost je lesena ograja, kar je lepo videti. To pokrajino prečkata tudi evropska pešpot E6 in nova Dinarica, ki je speljana po gorskih poteh zahodnega Balkana in Loško dolino zaobjame v 66 kilometrov dolgem loku od Križne jame do Babnega polja, ki je v bližini meje s Hrvaško. To polje pozimi slovi po mreži urejenih tekaških progah, kajti tam pade veliko snega. Kraj istega imena je najbolj mrzel pri nas in je dobil ime slovenska Sibirija. Nerodno pa je, da tam ni niti ene gostilne.
Za turizem skrbi Alenka Veber z Rihtarjeve domačije; vodi goste po kraju, jim posoja električna kolesa in jim omogoči tudi prenočevanje pod streho obnovljenega senika. Drugače je na Dolenjih Poljanah visoko nad gozdovi, kjer gospodar kmetije Jure Kordiš, edini v majhnem naselju, ponuja hrano, apartma za prenočevanje in tudi prostor za šotor. Glavno pa je to, da ima dve leseni opazovalnici, s katerih je videti medvede in tudi druge divje živali. Zraven je majhna jasa, na kateri je kmet Jure skopal jamo in jo napolnil z vodo za divje živali, zlasti medvede.
Vse našteto je opisano v lepo urejenih prospektih s fotografijami in zemljevidi, da si Loško dolino vsekakor želiš ogledati. Nikjer pa ni omenjenih gostiln, ker jih je menda vse manj. Hotela ni nobenega, razen mladinskega hostla Ars Viva v Podcerkvi, namenjenega vsakovrstnim invalidom na vozičkih, kar je pohvalno. Na koncu male vasi Vrh pa je sredi gozda nov kamp Beli gaber za šotore s kozolcem, kjer si gostje lahko kuhajo v lepo urejeni kuhinji. A to ni gostilna, ker kamp še ni dokončan.
