Od zanimivosti v Železnikih do občudovanja lepot Sorice
Tedaj so rudo pobirali kar na površju. Ta dejavnost je sicer cvetela od 14. do 20. stoletja. Glavni izvozni izdelek so bili ročno kovani žeblji. Danes na tiste čase spominja mogočen, 21 metrov visok plavž v starem delu Železnikov. Zraven je muzej, ki predstavlja zgodovino rudarjenja in druge zanimivosti, med katerimi je čipkarska zbirka, saj ženske v teh krajih še vedno ohranjajo klekljarsko izročilo.
Glavna v Železnikih je industrija, ki zaposluje več kot dva tisoč delavcev. Nekaj je tudi raznih obrti. Hkrati Železniki razvijajo turizem - imajo športni park, smučišče Rudno, nogometno in teniško igrišče, plavalni bazen, številne pohodniške in kolesarske poti. Ponosni so, da imajo dovolj turistov.
Za nameček je zanimiv muzej, predvsem pa zgodovinska arhitektura fužinarskih hiš v starem delu mesta, kjer železo krasi vrata, okna, polkna, ograje. Najstarejša hiša je lepo ohranjena, zgrajena leta 1637.
Selška Sora
Železnike objema Selška Sora, kar jih vsekakor polepša, a druga plat te reke so poplave. Najhujša je bila leta 2007, ko je strahovita moč vode trgala mostove, drevesa, ceste in uničevala hiše.
Zaradi številnih zadrževalnikov visokih voda mesta letos ni zalilo. Ozki del Seške doline je še vedno gradbišče. »Pomembna je skrb države in prebivalcev za poplavno varnost porečja.«
»Do danes smo v občini zgradili 59 zaplavnih pregrad, čez dve leti bo dokončan največji zadrževalnik visokih voda pod naseljem Suša, ki bo lahko zadržal milijon kubičnih metrov vode,« pove župan Marko Gasser in doda, da sta pred kratkim zgrajena lovilnika proda 4. avgusta zadržala okrog 3000 kubičnih metrov naplavin.
Tudi zadnja neurja niso naredila nobene škode, le v zgornjem delu doline je reka zašla iz struge na travnike.
Cesta skozi dolino je dolga 37 kilometrov in se konča na Soriški planini. Vsekakor ni dolgočasna, saj vodi skozi gozdove, kjer tečejo razigrani potoki, glasni slapovi in še kak tolmun se najde. Vsa voda steče v Selško Soro, ki izvira nad vasjo Sorica.
Sorica, najlepša gorska vas
Ko se pripelješ iz gozdov na rob vasi Sorice, te takoj preseneti pogled na travnike z ovcami ali kravami, na urejene nove ali tradicionalne hiše, pokrite z modrim skrilom.
Izstopata še dve lepi cerkvi, ena nad vasjo, druga pod njo v senci štirih mogočnih lip. Ob vhodu na pokopališče stoji lipa, stara, tako kot cerkev, petsto let.
Kraj je tako čudovit, da ti zastane dih. Nad naseljem izvira reka Sora in se dvigajo visoki vrhovi kar štirih gora, višjih od tisoč metrov. V vasi je gostišče Macesen, zraven hiša slikarja Ivana Groharja, ki ima velik kip na začetku vasi. Sorica res sodi med najlepše gorske vasi v Sloveniji in je biser Selške doline. Tu so posneli kar nekaj naših filmov, tudi Cvetje v jeseni.
Zanimiva je zgodovina teh krajev. V trinajstem stoletju so Sorico prvi naselili Tirolci, čez sto let so se jim pridružili Furlani, ki so v dolini zgradili prva dva plavža. Nanje še spominjajo imena in priimki.
Gorski kraji se običajno praznijo, ker jih mladi zapuščajo. V Sorici je malce drugače in menda nobena hiša ni povsem prazna. Najstarejša in najlepša je ekokmetija Primoža Pintarja z gostiščem in dokaj posebno restavracijo, kjer poleg domače ponujajo še sodobno kulinariko, podobno ponudbi Ane Roš.
Kakor nam je povedal gospodar, domačini, zlasti mladi, na delo hodijo na Soriško planino ali v Železnike. Tudi njihov župan, ki živi v bližnji vasi nad Sorico.
Obnovljeno smučišče na bližnji planini
Smučišče na planini je doživelo takšen razvoj, da ga tisti, ki so tam smučali pred leti, komaj prepoznajo. Zgradili so nov, dokaj velik hotel z restavracijo na prostem. Obnovili so staro brunarico, povečali prostor za parkiranje avtomobilov, in kar je najbolj nenavadno, pravkar so dokončali velikanski bazen z vodo za umetni sneg.
»Lani smo uredili kolesarsko pot in poleg hotela še kamp, primeren tudi za kamp prikolice. Čez planino se radi vozijo motoristi in se ustavljajo tudi pri nas. Kot vidite, delamo vse leto, kar je dobro tudi za delavce iz bližnjih vasi,« z veseljem pove Polona Golija, solastnica in direktorica hotela in tudi turističnega centra Soriška planina.
Ko sem jo vprašala, kaj pa žičnice, je takoj dodala, da ne morejo obnoviti vsega naenkrat in da pridejo na vrsto prihodnje leto. Bravo! Moram reči, da mi je prijetno pisati brez kakršnega koli tarnanja.
