Otok kaotičnega prometa
Otok vsakomur ostane v spominu tudi po kaotičnem prometu. Nisem bil dovolj pogumen, da bi sedel za volan. Že vožnje s taksiji, avtobusi in še posebno motornimi tricikli – tuktuki – so mi pošteno dvignile tlak.
Vsakih nekaj deset metrov prostora na cesti domači vozniki izkoristijo za hitro pospeševanje, ki se praviloma konča s sunkovitim zaviranjem in čakanjem v zastoju. Prehiteva se vedno in povsod.
Nasproti vozeče vozilo ali nepregleden ovinek ni nikakršna ovira. Vedno se najde prostor za srečanje treh vozil, tudi če je videti, da ga ni. K sreči so vozniki neverjetno prilagodljivi.
Po eni strani ves čas hupajo, a po drugi še v najbolj kritični situaciji ohranijo mirno kri in se zlepa ne razburijo. Prav to je najbrž čarobna kombinacija, ki jih ohranja pri življenju.
In morda še dejstvo, da je povprečna potovalna hitrost okoli 30 kilometrov na uro. V naseljenih krajih zaradi gostega prometa, drugod zaradi ovinkastih in luknjastih cest.
Počasi se daleč pride
V državi s približno dvajsetimi milijoni prebivalcev po cestah hiti več kot tri milijone tuktukov! Okretna vozilca so dokaj poceni in predvsem omogočajo zaslužek.
Taksisti, ki si ne morejo privoščiti nakupa, jih lahko najamejo že za nekaj evrov na dan. Vložek se v mestih, predvsem v okolici avtobusnih postaj, hitro povrne, saj je treba opraviti le nekaj kratkih voženj. Po možnosti s turisti, ki jim po pravilu poskušajo zaračunati bistveno višjo ceno.
Lokalni avtobusi so se mi zdeli še najbolj varna, čeprav počasna možnost za spoznavanje otoka. Na njih je običajno gneča, prostor za prtljago je skopo odmerjen, okna in vrata pa so ves čas odprta.
Le tako je mogoče preživeti v soparnem dnevu. Vsak postanek se spremeni v prerivanje sem in tja. Pogosto ga popestrijo še prodajalci, ki se trudijo s prigrizki, vsakovrstnim kičem ali žalostno življenjsko zgodbo iz žepov potnikov izvabiti nekaj rupij. Podobno vzdušje vlada tudi na vlakih.
Bi kari ali jogurt?
Ob cestah vabijo stojnice z raznovrstnim tropskim sadjem. Nikakor se mu ne morem upreti. Še posebno mangostanu, katerega nežni snežno beli krhlji po okusu spominjajo na ananas, banane in še kaj. Ponekod v velikih lončenih posodah prodajajo jogurt iz bivoljega mleka.
V toplem podnebju imam sprva pomisleke glede njegove neoporečnosti. Toda ko ga prvič pokusim, pozabim na pretirano previdnost. Kremasti jogurt je preprosto odličen! Po okusu malo spominja na grškega, najbolj pa tekne z medom. Za potešitev resnejše lakote je treba zaviti v restavracijo.
Seveda vsaj za pokušino v najbolj preprosto, v kakršne zahajajo domačini. V najboljših je pogosto gneča. Ta je čisto dobrodošla, saj pomeni, da je hrana v lokalu dobra in predvsem neoporečna. Ob kateremkoli delu dneva je na voljo nekaj vrst pikantnih karijev, od zelenjavnih do piščančjih, ribjih in celo sadnih.
K nekaj skodelicam raznovrstnih prilog postrežejo veliko porcijo riža. In vse skupaj le za kak evro ali dva. V restavracijah, namenjenih turistom, boste za podobno jed odšteli nekajkrat toliko!
Sloni na hotelskem dvorišču
Spodobno dvoposteljno sobo v družinskem penzionu je mogoče najti že za manj kot dvajset evrov. Sobe v najnižjem cenovnem razredu so načeloma špartansko opremljene le s posteljo in morda še mrežo proti komarjem. Praviloma so čiste, a srečanja z raznimi živalmi seveda niso izključena.
Bivanje v tropskih krajih ima pač svojo ceno. Kuščarji, mravlje, pajki in ščurki najdejo pot v vsako sobo, tudi v luksuznih hotelih. Stalnica najcenejših prenočišč je mrzla voda v kopalnici. A v vročem tropskem podnebju se z njo ni težko sprijazniti.
Vsaj za kakšen dan pa si je vredno privoščiti nekaj razvajanja. Dobrih hotelov, kjer je treba za prenočitev odšteti več kot dvesto evrov, je kar nekaj. Eden od njih je Ayugiri, kjer goste razvajajo z različnimi velnes programi. Butično naselje je urejeno v bližini jezer, ki so vir vode za številne živali.
Med drugim na njihove bregove prihajajo sloni, ki med domačini niso najbolj priljubljeni. Skoraj tri tisoč jih še prosto roma po otoku. Nad njimi se navdušujejo turisti, slonjega obiska pa še zdaleč niso veseli kmetje, saj lahko v eni sami noči izgubijo ves pridelek. Tudi v hotelskem naselju si ne želijo bližnjih srečanj z njimi.
Zato je okolica bungalovov razsvetljena, zgradbe pa so postavljene na strmih klančinah. To naj bi večjim živalim preprečilo, da bi se preveč približale, hkrati pa dvignjena lega zagotavlja varnost pred monsunskimi poplavami. Pred recepcijo stoji še en nenavaden čuvaj: velikanski kip konja!
Sloni menda ne marajo konjev. Nekaj posebnega je restavracija. A ne le zaradi slastnih gurmanskih skušnjav! Postavljena je na visokih stebrih, zato se iz nje se odpirajo enkratni razgledi.
Skrivnostne ženske
Le nekaj kilometrov stran se nad ravnino dviguje ena najbolj spektakularnih otoških skrivnosti – Sigirija, kar v najbolj razširjenem otoškem jeziku singalščini pomeni Levja skala. Na dobrih dvesto metrov visokem skalnem monolitu sta že pred več kot dva tisoč leti stala palača in samostan, dostopna le po lestvah, na katere se je bilo mogoče povzpeti skozi vhod, izklesan v obliki leva – od tod tudi ime.
Od mogočnega levjega kipa so ostale le še šape, med katerimi proti vrhu skale vodijo stopnice. Sčasoma je nenavadni kompleks ostal zapuščen in na »novo« so ga konec 19. stoletja odkrili šele nekdanji kolonizatorji otoka Britanci. Najbolje so se ohranili simetrični vrtovi, zamejeni z vodnimi kanali in bazeni. Največje presenečenje in neznanka za raziskovalce so bile številne poslikave na prepadni skali.
Žal je ohranjenih le še nekaj, toda domneva se, da so freske z napol nagimi ženskami v različnih pozah segale več kot sto metrov v dolžino in štirideset v višino. Kdo so te ženske, arheologom ni uspelo razvozlati. Morda so bile kraljeve žene ali pa so le sodelovale pri religioznih obredih.
Mnoge z rokami kažejo v smeri dobrih sto kilometrov oddaljene svete singalske palače v mestu Kandy.
Vrh skale je poševno zravnan, omejeni prostor pa so starodavni graditelji premišljeno izkoristili. Tudi okolica Sigirije je bila skrbno oblikovana. Do ploščadi, s katere vodi najstrmejši del poti na vrh skale, je bil pod previsno steno speljan hodnik.
Ob vznožju monolita so med manjšimi skalnimi osamelci zgradili še eno palačo in templje, vse skupaj pa so obdajali mogočni vodni vrtovi. Velika zajetja in bazeni, med katerimi se je ves čas pretakala voda, so se večinoma ohranili do danes.
INFO
Za obisk Šrilanke s slovenskim potnim listom potrebujemo turistični vizum, ki ga je mogoče pridobiti prek spleta ali na mejnem prehodu ob vstopu v državo.
Najcenejšo povratno letalsko vozovnico iz Ljubljane lahko kupimo za približno 650 evrov.
Najprimernejši čas za obisk je od decembra do marca, ko na najbolj turističnem delu otoka prevladuje suha doba.
Ugodna možnost je najem avtomobila z voznikom – od 40 evrov na dan. Za najem taksija sta najvarnejša izbira aplikaciji Uber in Pickme.
