Po poteh nekdanjih mlekaric na obronkih Učke
Kolesarje in seveda druge obiskovalce nedaleč proč, v Rukavcu, čaka parkirišče poleg znane gostilne Stancija Kovačići z dobro domačo hrano. V bližini je železniška postaja, zgrajena v časih cesarja Franca Jožefa, ki je prestolnico Dunaj s prvo progo v tem delu imperija povezal z Jadranskim morjem.
Z vrhov je najlepše videti in slišati Kolpo
Ime Matulji je tako blizu besedi metulji, da se marsikdo zmede pri izgovoru. Okolje je zeleno, s širnimi gozdovi, ki pokrivajo hribe, kjer šumijo ne le vetrovi, ampak tudi potočki s kakšnim slapom.
Če imaš srečo, no, ali tudi strah nekje globoko v sebi, lahko slišiš tuljenje volkov ali šakalov, ki včasih zaidejo celo na otok Krk. Da, znajo plavati.
Morda srečaš veliko zver medveda ali nič nevarnega risa, po katerem sta dobila ime gora in narodni park Risnjak. A škodo povzročajo divje svinje, ker »orjejo« travnike, polja in celo vinograde v bližini gozdov.
Z vrha hribov je najlepše videti in slišati reko Kolpo. Posebnost in lepota Gorskega kotarja je 800 metov visoki prelaz, imenovan Vražji prelaz, s 70 metrov visokim slapom Zeleni vir.
A tu še ni konec čudežne narave: prelaz skriva pod sabo še nekaj bolj privlačnega za obisk. Gre za podzemno jamo Lokvarka, ki ni tako velika, kot je naša Postojnska jama, je pa najgloblja na Hrvaškem.
Nekdaj so mlekarice vzdrževale družine, zdaj prinašajo denar turisti
Ti kraji so zelo zanimivi in tudi težavni za kolesarje, zlasti za profesionalne tekmovalce na kolesarskih dirkah. Treba je dodati, da je za takšne turiste in športnike dokaj dobro poskrbljeno s cestami in kolesarskimi dogodki. Turistične oziroma kolesarske organizacije zagotavljajo varnost, saj imajo svoje trenerje in vodnike.
Vsako skupino kolesarjev spremlja vodnik spredaj, zadaj pa varnostnik. Zadnje čase se občine trudijo za razvoj turizma tudi v vaseh, ki so slabo naseljene in je veliko hiš zapuščenih.
Mnogo prebivalcev, zlasti mladih, je pred desetletji odšlo v mesta, kot je Reka, ali v tujino, kajti življenje v teh hribih ni bilo preprosto, a časi so se spremenili v dobro takega podeželja.
Nekoč so mlekarice vzdrževale družine, dandanes prinašajo denar turisti in kolesarji. Neverjetno je slišati, kako so ženske vstajale ob petih zjutraj, da so meščanom Reke pravočasno prinesle sveže mleko za zajtrk.
V rokah in na hrbtih, menda v starih sandalah, je vsaka nosila čez trideset litrov mleka po ozkih poteh skozi gozdove do morja, oddaljenega skoraj deset kilometrov iz vasi na pobočju gore Učka. Pred staro kamnito hišo v Matuljih je postavljena tabla v spomin na tedanje mlekarice.
Učka diha z zelenjem
Domačini iz Kastva sredi pobočja Učke znajo povezovati 600 let staro zgodovino s sodobnostjo. Ohranjajo arhitekturno dediščino in svoje običaje v tem delu Istre. Takšen je denimo sejem Bela nedelja, prvi konec tedna v oktobru, ko slavijo mlado vino. To je njihovo avtohtono vino belica; v njeno čast so celo odprli muzej Kuća belice.
Bela nedelja je velik dogodek te pokrajine, ki v treh dnevih pritegne kar 80 tisoč obiskovalcev, tako Hrvatov kot tujcev. Društvo prijateljev cvetja, grozdja in vina organizira še druge dogodke od koncertov, sejmov domačih izdelkov in festivalov, kakršen je festival gob, volne (vzrejajo ovce) in jesenskega sadja, čeprav zlasti več sort jabolk.
Zanimiv je še karneval ob pustu z njihovimi kurenti.
Med in pivovarne
Podeželje se zdaj spet razvija, mladi se vračajo, obnavljajo stare hiše ali gradijo nove. Tako dobivajo še ekokmetije in več turistov, zlasti poleti, ko jim je na morju prevroče. Učka pa diha s svojim zelenjem. Zanimivo je, da tod govorijo kar tri jezike; hrvaško, slovensko in italijansko.
Prebivalci so delovni in iznajdljivi. Regija je primerna za čebelarjenje, zlasti okrog Matuljev, začudiš pa se, kako je mogoče, da je tukaj nastala kopica pivovarn. Vsak lastnik pravi, da je njegovo pivo nekaj posebnega. Glavno vlogo ima seveda hmelj, za njim voda in kvas, a nekateri vmešajo tudi ječmen in najbrž še kaj.
Eden od njih je Elvio Kalčić, ki vsak teden skuha devet tisoč litrov piva in ga prodaja hotelom in gostilnam. Življenje je tod pestro, a trgovine, šole in ambulante so oddaljene.
Čebelarstvo Kos je že dvajset let družinsko podjetje. Imajo 300 panjev. »Med je čudovito živilo iz zelene pokrajine s sredozemskim podnebjem.
Zato je okrog Matuljev z enajst tisoč prebivalci kar nekaj čebelarjev, ki pridelujejo več vrst medu, kot so cvetlični, lipov, akacijev, kostanjev, med s planinskih livad in primorski,« je povedala Ana Kos in dodala, da z njim naredijo različne pijače, znano medico, medeni kis, liker z medom in višnjami ali borovnicami. Iz voska izdelujejo sveče in naravno milo.
Pomemben izdelek je tudi propolis.
