Po poti Publija Maksima iz Valične vasi (FOTO)
Grajski trg pri Žužemberškem gradu je bil izhodišče in cilj za pohodnike, ki so se minulo sončno nedeljo v lepem številu petič podali po trasi rimske ceste od Žužemberka do Valične vasi, kjer je bil rojen Publij Maksim, inženir, ki je zgradil to rimsko cesto in po katerem so v Turističnem društvu Suha krajina poimenovali pohod.
Ta cesta je povezovala Emono in Siscio, Sisak, in je bila glavna do leta 1859, ko so v dolini zgradili novo. Pa tudi ta je zdaj regionalna, saj jo je nadomestila avtocesta. Od Ivančne Gorice do Dvora vsako leto po antični trasi organizirajo tudi kolesarski izlet.
Zbrane je pozdravil hudomušni vodja pohoda in predsednik omenjenega društva Vlado Kostevc. Kakšnih petdeset udeležencev je usmeril proti Cviblju, vzpetini nasproti cerkve sv. Mohorja in Fortunata, ki je vidna daleč naokoli. S Cviblja se visoko dviga spomenik NOB s kostnico, delo arhitekta Marjana Tepine, s posmrtnimi ostanki 2000 padlih iz 17 držav v drugi svetovni vojni, njihova imena pa so vklesana v marmorne plošče. V naslednjem letu imajo v načrtu njegovo obnovo. Nekateri so ob tem postanku že slekli zgornjo plast.
Ob njej pa vodnjak
Trasa je nato vodila po grebenu približno 10 kilometrov do Valične vasi, ki jih ni težko premagati. Sploh ker je organizator ustavil kolono že zelo kmalu, na domačiji župana Jožeta Papeža, ki s strateške lege bdi nad Žužemberkom in Krko sanjavo nižje pod njim. Po ponujenem okrepčilu so pohodniki lahkih nog stopali po rimski cesti, malo po gozdu in makadamu, malo po asfaltu mimo redkih zaselkov in kmetij, pa tudi mimo vinogradov, kjer raste samorodnica, šmarnica, klinton, izabela. Na oni strani Krke pa kot na dosegu roke Sveti Peter, suhokranjski Triglav z 888 metri višine, Kočevski rog in Gorjanci v daljavi.
Domačin Ludvik, ki je pazil, da ni kateri od udeležencev ostal preveč zadaj, je opozoril na miljni kamen v gozdu. Človek bi ga zlahka prezrl, danes je popolnoma obraščen z mahom in prav težko bi še kaj razbrali z njega. Naslednji postanek je bil pri čuvaju, kot se še vedno reče predelu, kjer je v antičnih časih stala čuvajnica. Tam je tudi cerkev sv. Marjete s freskama svetnice in sv. Krištofa na fasadi. Ob njej pa je vodnjak, neprecenljiv v deželi, znani po tem, da je, no, suha.
Ob prihodu v Valično vas, ki je znana po bogati kulturni zgodovini, so udeleženci obstopili pogrnjeno mizo, na kateri so domačini ponudili sladko in tekoče, dr. Andrejka Miše Glavič iz Društva Publiusa Maximusa, ki trenutno ne deluje, pa je opozorila na neverjetno veliko zanimivosti v stisnjenem gručastem naselju. Ne da se spregledati 800-letne lipe sredi vasi, pod katero so bili včasih kamnita miza in 12 stolov, kjer so izvajali gorske sodbe.
Ob njej je lepo obnovljeno kužno znamenje, spomin na kugo. V vasi je bila nekoč tudi ječa, pri p'čih, vrelcih, so napajali živino, tu so izkopali tudi vališko situlo iz 4. stoletja s prečudovitimi jeleni, morda kozorogi, hranijo pa jo v Narodnem muzeju Slovenije.
Med vinogradi
Kapela sv. Jožefa med vinogradi je posebna po tlorisu v obliki štiriperesne deteljice, postavili pa so jo vinogradniki in se obvezali, da bodo skrbeli zanjo. Pod vasjo so ostanki gradišča za obrambo pred turškimi vpadi, še malo nižje pa na samem stoji cerkev sv. Martina z urejenim pokopališčem, četudi ni dostopna z avtom. Sprva je bilo tam pogansko svetišče, Publij Maksim je nato na tem mestu postavil kamniti oltar bogu Jupitru, danes pa ta žrtvenik lahko vidimo v cerkvi sv. Martina, datiran je v 8. stoletje. V Valični vasi bi se dalo preživeti cel dan.
Pohodniki so se polni vtisov spustili do Krke in se vrnili do Žužemberka po njenem desnem bregu. Na Tomaževem mostu v Žužemberku je vodja Vlado ustavil kolono in obvestil udeležence, da zapuščajo geografski Balkan. Po 15 kilometrih in skupinskem slikanju na Grajskem trgu se je lahko začel lenobnejši del nedelje.
