Po razgled na severno stran Košute (FOTO)
Poletje je pravi čas za obisk nekoliko manj znanih vrhov. Najbolj znani so polni obiskovalcev, da bi se izognili pretirani gneči, se tokrat odpravimo v osamljen svet Karavank za mogočnim grebenom Košute.
Skozi Tržič se zapeljemo proti prelazu Ljubelj, parkiramo ob zadnji serpentini nad koncentracijskem taboriščem. To je sicer lažje reči kot storiti. Parkirišče je bolj tako tako, pa je morda bolje avtomobil pustiti kar ob cesti.
Uro in pol se strmo vzpenjamo proti planini Košutica. Tik preden dosežemo planino, zavijemo ostro levo po poti za vrh Košutice. Po kakih desetih minutah nad rovtom Grunt pridemo do državne meje z Avstrijo, kjer je lesena ograja. Poiščemo prehod v obliki lesene stopnice in na drugi strani nas pričaka planinska pot z oznako 650. Sledimo avstrijskim planinskim oznakam do sedla med Lokovnikovim Grintovcem in severno steno Košutice. Prek sedla je še ena lesena ograja, saj je na obeh straneh pašna planina.
Tu prvič vidimo Hajnžev Praprotnik v obliki podolgovatega grebena, na njegovem severnem koncu že lahko vidimo lesen križ. Še enkrat preplezamo ograjo in planinska pot nas vodi pod ostenjem Grintovca in se počasi spušča do še enega sedla, kjer najdemo še eno. Nekdanja planina je danes prerasla z macesnovim gozdom.
Ta izgubljeni konec slovenske Koroške je zares pravljično lep in prava paša za oči in dušo.
Zlezemo preko ograje in tu je treba paziti. Zamika nas, da bi na vrh poskušali priti kar po grebenu gore, a je ta poraščen z borovjem in skorajda neprehoden. Kljub vsemu nas drobna stezica vztrajno pelje pod severnim ostenjem Praprotnika. Ni prehudo in v tistem trenutku, ko se nam zazdi, da bi morali biti že pod vrhom, se pot usmeri strmo navzgor in nas popelje na greben, ki je lahko prehoden skozi redek macesnov gozd. Še nekaj minut in pred nami se pokaže vrh 1727 metrov visoke gore Hajnžev Praprotnik.
Sprehodimo se še do lesenega križa, ki je z več verigami pritrjen na tla. Z vrha, do katerega potrebujemo kake tri ure hoda, se odpre lep razgled na severno stran Košute in dolino pod Obirjem. Le malo možnosti je, da koga srečamo. Ta izgubljeni konec slovenske Koroške prav pravljično lep in prava paša za oči in dušo.
Z vrha se odpre lep pogled na severno stran Košute in dolino pod Obirjem.
