Volkovi iz doline pomaranč
Miguel Angel Gonzalez Carrillo iz kraja Instincion – to je bilo vse, kar sem vedel. Dovolj, da sem se znašel na skrajnem jugu Španije, v eni manj obljudenih dolin Andaluzije.
Kraj z nekaj deset strnjenimi hišami, trgovino, cerkvijo in gostilno je bil sredi opoldanske sieste kot izumrl. Ženice v senčnem parku niso vedele nič o volkovih. V vaški gostilni sem imel več sreče.
»Gospoda z volkovi iščeš?« ni bil videti posebno začuden gostilničar. »Našel ga boš v zgornjem delu vasi. A do tja boš moral peš, saj so ulice strme in preozke za večino avtomobilov. Poišči hišo z modrimi vrati in teraso, na kateri običajno poležavajo volkovi.«
Vse se je začelo z volčjima mladičema
Slišati je bilo preprosto, a izkazalo se je, da imajo mnoge hiše modra vrata. Na eni izmed teras sem uzrl velikega sivega psa, ki bi lahko bil tudi volk. Tiho me je opazoval in s pogledom sledil vsakemu mojemu gibu.
Ko sem pozvonil, ni z ničimer pokazal, kaj si misli o prišleku. Vsekakor si brez lastnika ne bi drznil stopiti na teraso!
»Iščeš mene ali volkove?« je čez nekaj trenutkov pri odprtih vratih povprašal nasmejan temnolasec. Hitro sva našla skupni jezik in že sem se lahko seznanil z volkovi, ki se prosto gibljejo po vseh prostorih hiše. Miguel je dobil prva volčja mladiča pri enem redkih vzrediteljev v Španiji.
Od vsega začetka ju je vzgajal kot hišna ljubljenčka in hitro sta osvojila tudi ženo in hčerko. Volkova sta se prijazno vedla do obiskovalcev in tako so ju začeli voditi tudi na sprehode in obiske k prijateljem.
Po nekaj letih je samica skotila mladiča in oba so obdržali. Samec je žal poginil, tako da danes trop sestavljajo volkulja Kahala ter njena mladiča India in Siux.
Volkovi kot terapevti
»Volkovi se vedejo kot veliki prijazni psi. Toda obdržali so podedovane navade iz divjine,« pojasni gostitelj. »Kadar želijo kaj sporočiti, se oglašajo s kratkim bevskanjem in tuljenjem. Po njihovi drži ušes, telesa in repa vem, kako se počutijo.«
Miguel si je v volčjem tropu izboril položaj vodje. »Odločno jim moraš pokazati, kdo je gospodar, sicer te ne ubogajo. A do vseh prišlekov so prijazni in z njimi obiskujem tudi bolne otroke, predvsem tiste z avtizmom. Druženje z volkovi jih pomiri in jim izboljša razpoloženje,« se nasmehne.
»Nad njimi so navdušeni tudi obiskovalci, ki gredo z nami na potep po okoliških hribih. Vsak dobi svojega volka, seveda na povodcu.«
Miguel volkove vodi tudi v mesto in še nikoli ni imel težav, saj ga ubogajo, do psov se vedejo zadržano. Le včasih zarenčijo, če se jim kakšen približa z laježem. Toda ko zaslišijo volčje renčanje, jo psi ucvrejo stran.
Še posebno pred mogočnim Siuxom, ki tehta več kot štirideset kilogramov. Vsak od volkov zvečer poje do dva piščanca. Miguel jih zamrznjene kupuje v supermarketu in hrani v dveh velikih skrinjah v kleti. »S hrano imam kar nekaj stroškov,« zavzdihne.
»A bivanje z volkovi je tako posebna izkušnja, da se jim nikoli ne bi hotel odpovedati.« Miguel je med drugim profesionalni fotograf, kar mu prinaša spodoben zaslužek. Najraje ima portretno fotografijo. Stranke, še posebno ženske, se rade fotografirajo v družbi volkov. Priložnostno dela tudi kot gorski vodnik in potapljaški inštruktor.
Za delo terapevta pa se je odločil, ko je spoznal, kako pomirjujoče lahko volkovi delujejo na ljudi. »Ob prvem stiku so mnogi previdni in se jih malo bojijo. Toda ko premagajo strah in presenečeni začutijo, kako so živali naklonjene do njih, se hitro sprostijo.«
Pomembni so za naravno ravnovesje
Volkovi so najbolj veseli, kadar jih Miguel z avtom pelje daleč stran od naselja. Tam jih spusti, da lahko prosto tekajo. Včasih se zapodijo za kakšno divjo kozo, toda klic gospodarja jih vedno ustavi, da je ne napadejo.
Volkovi v naravi lovijo le, kadar so lačni. V okolici vasi in vsej dolini že več kot stoletje ni volkov, a Miguel bi jih želel, saj so pomembni za ravnovesje v naravi.
Prosto živijo le na severu Španije. Ljudem se izogibajo, zato skoraj ni verjetno, da jih srečate v naravi, kar velja tudi za Slovenijo.
Mož, ki so ga vzgojili volkovi
Miguel je prebral številne knjige o življenju volkov. Navdušil ga je tudi film Med volkovi (Entre lobos) iz leta 2010. Film je bil posnet po resničnih dogodkih o španskem dečku, ki je dvanajst let preživel med volkovi. Marcos Rodriguez Pantoja je kmalu po drugi svetovni vojni kot otrok odšel za pomočnika k pastirju koz v gorovje Morena.
Pastir je kmalu umrl in Marcos je ostal sam s kozami. Poti v dolino ni poznal in groziti mu je začela lakota. Nekoč se je pred dežjem pomotoma zatekel v volčji brlog. Volkulja z mladiči ga je začuda sprejela in mu celo začela nositi hrano. Tako je kar dvanajst let preživel med volkovi.
Naučil se je sporazumevati z njimi, dobro pa je spoznal tudi druge živali. Tako je postal prijatelj z lisicami in pticami, divje prašiče pa je imel za sovražnike. Ko so ga po naključju našli domačini, je bil oblečen v kožuh in ni znal govoriti, za silo pa je razumel človeški jezik.
Odpeljali so ga v samostan, kjer so ga poskušali vpeljati v običajno življenje. Pozneje ga je pot zanesla na različne konce države, a se nikjer ni najbolje znašel. Pogosto je dejal, da bi raje živel z volkovi. K njim se je nekajkrat poskusil vrniti, vendar ga niso več sprejeli medse.
Prav tako pa se nikoli ni zares privadil na življenje med ljudmi. Zdaj živi na severu Španije in nima prav veliko prijateljev. Najraje je sam in gleda televizijo. Pogosto si ogleduje film, posnet po njegovi življenjski zgodbi. Še posebno, kadar je žalosten ali ne more spati. Pravi, da mu je film všeč, čeprav vse prikaže preveč olepšano.
Najslajše pomaranče
Miguel s svojimi volkovi živi v dolini Medio del Andarax, ob vznožju gorovja Sierra Nevada. Dolina je od morja in pristanišča Almeria oddaljena manj kot pol ure vožnje z avtomobilom, zato se ponaša z razmeroma toplim podnebjem.
V raztresenih krajih je še danes opazen arabski vpliv, saj so Arabci v tem delu Iberskega polotoka vladali vse do 13. stoletja. Tako so kockaste hiše z ravnimi strehami praviloma bele in grajene tesno skupaj. Arabci so razvili tudi zavidanja vredne namakalne sisteme z vodnimi kanali, ki delno delujejo še danes.
Nekoč so poleg zelenjave sadili oljke in murve za gojenje sviloprejk. Potem je začela boljši zaslužek prinašati vinska trta, v zadnjem stoletju pa so začeli uspešno pridelovati pomaranče.
V kraju Gador se radi pohvalijo, da v njihovi okolici uspevajo najboljše pomaranče v Španiji! Mesto s približno tri tisoč prebivalci obdajajo obsežni nasadi pomaranč, ki jih namakajo tudi s starodavnimi vodnimi kanali.
Vodo hranijo tudi v zbiralnikih in vodnjakih, do nje pa posamezniki lahko dostopajo le v dogovoru z lokalno skupnostjo, ki skrbi za vzdrževanje sistema. Gador je v zadnjih letih postal središče ekološke pridelave pomaranč. V okolici je zasajenih več sto tisoč dreves.
Sadeže začnejo obirati novembra, na drevesih pa lahko ostanejo vsaj do februarja. Takrat v mestu priredijo tradicionalno praznovanje, posvečeno pomarančam. Z njimi okrasijo ulice in trge, na stojnicah pa ponujajo vabljive sadeže, svež pomarančni sok in tradicionalne jedi, predvsem sladice, ki seveda vsebujejo pomaranče.
