Vrhovi nad Soriško planino
Soriška planina velja za enega izmed zadnjih obronkov Julijskih Alp. Spodnje Bohinjske planine se vlečejo v mogočnem grebenu od Bogatina proti vzhodu prek Rodice in Črne prsti. Na Soriški planini tvorijo manjšo planoto, prečkajo Ratitovec in se končajo na Jelovici. Od nekdaj je znana po ugodnih snežnih razmerah in že desetletja je na njej priljubljeno smučišče. Nad njim se pne vrsta približno 1600 metrov visokih vrhov. Sorazmerno položni so in nič kaj izpostavljeni, tako da jih lahko obiščemo tudi v zimskem času.
Vzpon začnemo kar na parkirišču smučišča. Sprehodimo se mimo umetnega jezerca, ki je namenjeno dodatnemu zasneževanju. Takoj za njim zavijemo ostro na levo in se vzpenjamo ob robu smučarske proge. Ta nas pripelje na sedlo, od koder se odpre lep razgled na Baško grapo globoko spodaj in Porezen. 1548 metrov visoki vrh na levi je Dravh. Pred stoletjem je bilo to mejno območje med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo. Državi nista bili v najboljših odnosih in sta le čakali na ugodno priložnost, ki bi jima omogočila popravek v Rapallu leta 1919 določene meje. Soriška planina je bila še na italijanski strani meje, in ta se je pošteno potrudila, da ne bi bilo kakega neprijetnega presenečenja. Na vrh Dravha je tako speljana oskrbovalna pot, primerna za mule, na vrhu pa je več ostankov bunkerjev.
1609 metrov visok Slatnik, najvišji vrh v okolici, je bil del utrjene italijanske meje.
Ob vrnitvi na sedlo lahko pot nadaljujemo na vrh 1549 metrov visokega Lajnarja. Spet ob robu smučišča, saj na vrh pripelje sedežnica. Na drugi strani Lajnarja se spustimo na sedlo in začnemo vzpon na 1609 metrov visok Slatnik, najvišji vrh v okolici. Tudi ta je bil del utrjene italijanske meje, zato markirana pot vodi na vrh po grebenu, mulatera pa jo prečka tudi po južni strani gore in pripelje do gornje postaje nekdanje tovorne žičnice iz Baške grape. Na kopastem vrhu najdemo ostanke nekdanjih bunkerjev.
Najbolj zanimiva zgradba tega območja je stavba nekdanje italijanske mejne policije. Najdemo jo ob markirani poti proti Možicu. Od daleč se zdi, da je prav taka kot pred stoletjem, a pogled od blizu pokaže, da je notranjost ena sama ruševina. Kolovoz vodi še naprej proti Možicu, tam je na vrhu mogočna železna kupola, in se nadaljuje proti Šavniku, od koder se lepo vidi v Bohinjsko kotlino.
Prek celotne Soriške planine na vrhove vodi čisto pravi kolovoz.
Nas pa čaka le še pot na izhodišče. Italijanska vojska je za izgradnjo vojaških objektov na vrhovih potrebovala oskrbovalne poti, tako da prek celotne Soriške planine na vrhove vodi čisto pravi kolovoz. Ohranjen je še danes in ob njem se spustimo na smučišče.
Vzpon na vrhove nad Soriško planino je poln razgledov po Julijskih Alpah in na Škofjeloško hribovje. Pričaka nas obilo sonca in vzpone naredi še toliko lepše.
