Ana Klašnja: Tako kot postavimo smrečico, tako si za božič ogledamo Hrestača

Priljubljena božična uspešnica je praznična stalnica na odru SNG Opera in balet Ljubljana, vse odkar so jo v režiji Yourija Vamosa prvič uprizorili v sezoni 2002/03. To je bil tudi trenutek, ko je prvič zasijala tedaj 20-letna baletna plesalka Ana Klašnja in se s Hrestačem odvrtela v svojo dolgo in uspešno kariero.

Ta predstava ima zato v njenem srcu prav posebno mesto. »Ko sem bila stara 15 let in sem še obiskovala baletno šolo, je bila v Operi na sporedu drugačna izvedba Hrestača. Tudi mlade plesalke smo dobile priložnost v tej predstavi in plesale otroke. To je eden mojih najlepših spominov na baletno šolo,« se je kot izkušena plesalka potopila v preteklost in podoživela za mlado baletko neprecenljive izkušnje prvega stika z uveljavljenimi solisti.

Prva vloga je bila šok

A kmalu se jim je pridružila tudi sama. Pri 19 letih je prestopila vrata Opere, kakšno leto pozneje pa že dobila glavno vlogo v Hrestaču. »Tega nisem pričakovala, zame je bilo velik šok. Tudi vloga je tehnično precej zahtevna, saj najprej plešem malo Klaro, nato pa tisto, ki v sanjah odraste. Ta vključuje eno najdaljših variacij za ženske v klasičnem baletu. Zato je bil v začetku to zame velik izziv. Padla sem v ocean te prve glavne vloge, nisem vedela, ali se utapljam. A naučila sem se veliko, vsako sezono mi je šlo bolje,« se je spominjala.

Ana Klašnja je v Hrestaču prvič zaplesala pred več kot 20 leti. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Tako se ji je hitro odprl, kot pravi, lepši del baletnega sveta. Bila je muza Yourija Vamosa, ki je iskal plesalko za vlogo, v kateri je prej nastopala njegova žena. »Vedel je, kaj hoče, in hotel je mene. Dejal je, da jaz povem zgodbo, kot si on želi. Vseeno mu je bilo, da tehnično nisem bila povsem dovršena,« je povedala zdaj 42-letna plesalka, za katero je bila ta predstava prelomnica v karieri. Čeprav se je že spogledovala s tujino, je zaradi Hrestača prevladala odločitev, da ostane doma.

Predstava rasla z ansamblom

Kot je z njim rasla njena kariera, je Hrestač z leti rasel z vsem ansamblom. Še po 20 letih so namreč vanj vključeni ljudje, ki so bili tudi na premieri. Ana Klašnja je ena tistih, ki še vedno vztrajajo, četudi se je po hujši poškodbi že spogledovala s koncem kariere. Toda letos bo, če bo vse po sreči, znova zaplesala kot Klara in se spet potopila v svojo najljubšo baletno pravljico. »Malo sem že v letih in ne vem, kaj bo prinesel naslednji dan v naši službi. Možnost poškodb je velika. Toda vztrajam. Če se dobro počutiš in delaš po pameti, kar gre. Potrebuješ tudi malo sreče. Prav tako se z leti naučiš drugače plesati,« je razmišljala pred decembrskimi predstavami, pred katerimi jo je sicer 16. novembra čakala tudi premierna uprizoritev Bolera.

Z leti in izkušnjami je lahko tudi v velik navdih mlajšim soplesalcem. V Hrestaču je zamenjala že nekaj princev, a še vedno zelo dobro ve, kaj vse ji je dal tisti prvi, mariborski prvak Anton Bogov. »Imel je izjemno veliko potrpljenja z menoj, saj nisem o plesu v paru takrat vedela nič. A hkrati sem bila v njegovih rokah varna. Kadar se zdaj zgodi, da se soplesalec ne znajde najbolje, pomislim na to, koliko je Anton vložil vame, da moram biti tudi sama potrpežljiva in v oporo nekomu, ki se vsega uči od začetka …« je še dejala balerina, ki jo sicer malo skrbi, kako se bo kot »gospa« še znašla v vlogi male Klare. Toda kot mama je navdih našla v svojem sinu, poskušala se je vživeti v njegov svet, njegove gibe in igrivost. »Tudi Anton mi je vedno govoril: 'V baletu ni starih in mladih. Gre za umetnost, vse lahko pokažeš ljudem.'«

Občutek božiča

Ana Klašnja je ena tistih, ki še vedno vztrajajo, četudi se je po hujši poškodbi že spogledovala s koncem kariere. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Njen najljubši del v predstavi je tisti, ko je na kolenih in objema lutko, nato pa se Hrestač spremeni v princa: »Naenkrat se oder osvetli, padati začnejo snežinke, glasba se spremeni in začne se prvi duet Klare in princa. Ta prizor se mi zdi nadvse lep.« Je to tudi prizor, ki najbolj navduši občinstvo? Po njenem mnenju množico najbolj navdušijo skupinski deli v drugem dejanju, ko se zaslišijo najbolj znane božične skladbe Čajkovskega. V mnogih srcih tedaj zagori občutek božiča, sreče, topline … »Hrestač je klasika, je tradicija in nekaj, kar se preprosto počne za božič. Tako kot postavimo smrečico, tako si za božič ogledamo Hrestača. Zgodba je zelo posrečena, je doživeta, polna naukov – da sreče ni v denarju in materialnih stvareh, to, kar zares šteje, sta ljubezen in družina.«