Komentar Mateje Florjančič: Resnica o peki zapeljivih medenih hišic

Vsako leto, ko bolj iz službenih kot osebnih razlogov tu in tam iščem namige, dobrodošle za prihajajoče praznike - nisem ravno ljubitelj novoletne evforije, sploh ne, ker se posiljevanje z njo začne že oktobra - naletim na recept za izdelavo medene hišice. Ki običajno poudarja, da je zadeva čisto preprosta.  

No ja.

Prvič sem medene hišice videla v živo, ko jih je izdelala moja sestra. Bilo je pred več kot dvajsetimi leti in tedaj je z eno od njih obdarila takrat še edino nečakinjo, mojo najstarejšo hčerko. Hišice so bile res čudovite. Prav takšne, kot s fotografij, ki v novodobnem času praviloma bogatijo objave raznih influenserk v smislu #božič#prazniki#peka#preprosto.

Čeprav ob pogledu na našobljene ustnice in globok deklote človek pri zdravem razumu podvomi, da je katera od njih kdaj v roke prijela pekač. Vse tiste, ki v prvi plan postavljajo pekovske mojstrovine in ne frizure, so seveda izvzete.

Strme strehe sestrinih hišk so bile okrašene z lepo speljanimi linijami strešnikov iz beljakov, ob straneh so bila ravna okna, spredaj vrata, podloga, na kateri so stale, je bila prekrita z belim snegom.

Podarjena hišica, skrbno zavita v prozoren celofan, je bila tako lepa, da je dolgo nismo hoteli pojesti. Zdelo se nam je je škoda. A kot vsaka stvar, ki šteje v kategorijo hrane, je na koncu vendarle končala v želodčkih, ter za vedno ostala v spominu.

Da bi se sama lotila takšnega podviga, mi ni prišlo niti na misel. Dobro se poznam in vem, da zadeve, ki zahtevajo veliko natančnosti, ročnih spretnosti, in potrpežljivosti, niso v moji domeni. Piškoti so dobri, niso pa za na instagram. Potica tudi.

Priznam, sem površna in starejša hči, tista, ki je do tete dobila hišico, včasih pripomni, da je gen za natančnost z moje sestre preskočil nanjo. Ona je zelo dosledna. Vse, česar se loti, na koncu izpade krasno. Tako kot pri sestri. Ki je mimogrede svojo poročno torto spekla sama. Čeprav peče zgolj ljubiteljsko, je bila priložnosti primerna. Glede videza in glede okusa.

Hčerki rada pomagam, a sem bolj za groba dela. »S teboj je kar nekaj delati torte, ker je hitro vse dobro,« pravi včasih. Ja, strinjam se. Če je biskvit malo postrani, tja, kjer je nižji podložiš nekaj dodatnih jagod. Če si ga nepazljivo obrezal in se je košček odlomil, je rešitev malo dodatne smetane. Ona ni takšne instant rešitve, jaz pa nikoli ne bi bila sposobna ustvariti nečesa takšnega, kar pride izpod njenih rok. Ki prav tako kot njena teta, peče zgolj ljubiteljsko.

Nekoč je še kot deklica iz spomina priklicala tisto medeno hišico, ki jo je dobila v dar. Ter se ji je porodila ideja, da bi jih izdelali tudi mi. Ne vem se več, koliko so bili tedaj otroci stari, bili so še otroci in sama nisem bila najbolj navdušena nad idejo. Spomnila sem se besed stvariteljice ideala, da se je z njim kar namučila. In se je zato peke hišic lotila prvič, zadnjič in nikoli več.

A v duhu prednovoletnega vzdušja sem rekla, pa dajmo.

Tako smo se lotili. Zagreti in polni optimizma, vendar se zadeve od mesenja testa za medenjake naprej niso odvijale po načrtih. Stene so bile, še preden so šle v pečico, vegave in še bolj krive, ko so prišle iz nje.

Pogled nanje ni bil nič kaj obetaven in povsem jasno nam je bilo, da zadeva, če nam jo bo uspelo sestaviti, ne bo spominjala na lično hiško, pač pa bolj na kakšen na pol porušen senik, ki v krajih, od koder prihajam, žalostno spominja na neke druge čase. Čase, ko je okoli njega rasla bujna trava, ki jo je posušeno v seno skrbno varoval za krmo in vlaga, poletna vročina ter zimski mraz sten še niso porinili iz ravne linije, streha pa je še služila namenu.

Ampak smo še kar upali, v lepilo mešali mleti sladkor in beljake, iskali pravo teksturo, polnili špranje med gradbenimi elementi, še mešali beljake in sneg, ker je bilo lepila za prevelike razpoke vedno premalo, še polnili prevelike špranje, vztrajno držali, da bi zadeva obstala skupaj in na koncu jedli medenjakaste plošče s polno sladkornega beljaka. Ker smo pač obupali. Ter nikoli več poskušali.

Skratka, medene hišice so krasne in ni jih nemogoče izdelati. Ne bi pa verjela nikomur, pa naj še tako zavzeto na tiktoku, instagramu ali kje drugje zagotavlja, da je zadeva čisto enostavna.

Ni. Razen če se osnovne stranice priskrbijo v trgovini. Tudi to je dandanes, v pestri ponudbi vsega, kar (ne)potrebujemo za praznike pred nami, mogoče.