Okusen poklon ljubezni: ste vedeli, kako nastajajo lectova srca?

Gotovo se še spomnite časov, ko ste se v skromnih darilnih paketih decembrskih dobrih mož razveselili tudi rdeče obarvanega medenjaka v obliki Miklavža ali parkeljna. Prav tako ste verjetno kdaj v dar dobili lectovo srce, poklon ljubezni, katerega tradicijo med drugim skrbno ohranjajo v Radovljici.

Tradicija izdelovanja medenjakov v hiši Lectar na starem trgu sega daleč nazaj, leta 1766 je tedanji lastnik Jakob Krivic odprl lectarsko delavnico in pekarno medenjakov. In čeprav se je vmes v tej hiši, kamor v preddverju obiskovalce vabi veliko rdeče srce, ta obrt malo izgubila, je danes najbolj zaslužna za ohranjanje te kulturne dediščine pri nas.

Glavna sestavina je med

Ob gostilni in prodajalnici, ki jo kar razganja od vse »ljubezni« lectovih src, se pod starimi oboki v kleti namreč skriva tudi Lectarjev muzej. Sledimo omamnemu vonju medenjakov po stopnicah navzdol, tam pa glavna mojstrica Mojca Geč z veliko kuhalnico ravno meša maso, iz katere bodo nastali ti znani spominki. »Med je glavna sestavina. Vodo segrejem in zmešam z medom, ta mora biti kostanjev, bolj grenak in gost. V mešanico dodam različne začimbe: cimet, klinčke, janež, koriander, muškatni orešček … Nato vanjo stresem še moko in začne se mešanje.«

Med mora biti torej kostanjev. Je bolj kompakten, testo se zato lepše oblikuje. To je v tej delavnici precej pomembno. Lectova srca bi sicer lahko pojedli, a predvsem jih ustvarjajo kot spominke. Da so lepše oblike, mora testo tudi dolgo počivati, nam pove sogovornica: »Najmanj dva tedna, še bolje nekaj mesecev. Pustimo ga na sobni temperaturi, kar tukaj v tem prostoru. Pravimo, da se sestavine v tem času poročijo med seboj. Kakšenkrat, ko smo bili v gneči, smo že poskusili speči testo, ki je počivalo le nekaj dni, toda ni se dobro obneslo, imeli smo težave pri oblikovanju in valjanju. Po nekaj tednih je testo veliko bolj kompaktno, se pa tudi veliko težje mesi.« Se testo v tem času ne pokvari? »Ne, saj ne uporabimo mleka, jajc ali masla. Ničesar, kar bi se lahko pokvarilo. Le dva dobra konzervansa – med in začimbe.«

Izdelava lectovih src. FOTO: Mavric Pivk

Dar ljubezni

V tej ljubki delavnici, ki skrbno ohranja pridih starih časov, še vedno vse opravijo ročno. Moko hranijo v veliki skrinji, testo valjajo na posebej za to namenjeni dolgi mizi, tudi njihova električna pečica ima že vsaj 80 let. Za eno mizo mesijo testo, na drugi ga barvajo z značilno rdečo barvo (želatina, voda in rdeča jedilna barva), tretja je namenjena dekoraciji – v delavnici se držijo tradicionalnih poslikav, ki imajo tudi poseben pomen. »Srček in rdeča barva simbolizirata ljubezen, rumena petica pomeni neskončnost, zelena trava z rožico pomeni rast in razvoj. Ko to nekomu podariš, pomeni, da se bo ljubezen razvijala in rasla ter trajala za zmeraj,« nam pojasni mojstrica lectarstva.

Okusen dar ljubezni. FOTO: Marko Feist

Kot pripoveduje, je ta obrt znana po vsem svetu, pa tudi pri nas ni omejena zgolj na gorenjski konec. Medenjaki so bili svojčas uporabno živilo, s seboj so jih vzeli, kadar so kam daleč potovali, saj se ta kruh ne pokvari. Tako naj bi tudi lectova srca, ki so sčasoma postala zelo dragoceno ljubezensko darilo, ostala za vselej. »Fant je dekletu podaril srce z ogledalcem. Ko je pogledala vanj, je videla sebe v njegovem srcu. Če je bilo dekle zaljubljeno, je srce obdržalo za vselej. Če pa ne, je piškot pojedla. Zato velja, da ga je nesramno pojesti,« se glasi ena od legend, povezanih s temi piškoti, ki so se jih nekdaj tudi otroci ob praznikih izjemno razveselili. Fantje so dobili konjička, deklice pa punčke. »Starejši ljudje pravijo, da se še spomnijo, kako so uživali v teh darilih. To je bila igrača in hkrati sladica.«

Skrbno varuje skrivni recept

Današnjim generacijam otrok je to nepredstavljivo, pa vendar se lahko ob obisku muzeja hitro potopijo v preteklost, se poučijo o tej tradiciji in si na posebnih delavnicah izdelajo svoj lect. Tako se kulturno izročilo prenaša naprej, kar dandanes ni samoumevno. Nekdaj je bila lectarija skoraj v vsaki vasi, zdaj jih je pri nas še kakih pet. Zanimivo, da tudi ta v Radovljici testo za medenjake pripravlja po skrivnem receptu nekdanje lectarije v Ljutomeru. Pred leti sta jim ga predala zakonca Vera in Georg Peischl, potem ko njuni potomci niso nadaljevali družinskega izročila. Danes je skrbno zapisan v glavi naše sogovornice Mojce Geč, ki priznava, da ga še ni delila naprej: »Nisem še videla potenciala, da bi ga kdo znal prav ceniti.«

Okrasitev src je tradicionalna. FOTO: Roman Šipić 

Zanimivo, da je bilo nekdaj to izključno moško delo – pekli, barvali in prodajali so jih le moški. »Danes ni nobenega fanta blizu,« še pove v smehu in doda, da je to pač dejavnost, ki jo moraš opravljati – s srcem.

Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji oglasne priloge Praznično.