Sveti Miklavž revnim dekletom priskrbel doto
Jutri goduje sv. Miklavž, kakor pri nas rečemo sv. Nikolaju, škofu iz 4. stoletja, ki je eden najbolj priljubljenih svetnikov, saj je znan po svoji dobroti. Otroci pred desetletji so se ga izjemno veselili, saj jim je prinašal skromna darila, pri marsikateri hiši edina, ki so jih dobili v vsem letu, denimo pomaranče, suho sadje, morda pletene nogavice, tudi kak bombon ali čokoladko. Več tednov prej so jih starši opozarjali, naj bodo pridni, da jim bo Miklavž kaj prinesel, porednim je namreč namenil zgolj palico. Na predvečer svojega godu je tako hodil s spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in jim prinašal darila, na podeželju so mu denimo nastavili pehar. Miklavževanja so tudi danes del prazničnega decembra v marsikaterem kraju.
O njem ni veliko znanega, vemo, da je bil Nikolaj škof v Miri v današnji Turčiji, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350. Rodil se je vernim in dobrosrčnim staršem, usmiljenje do sočloveka je poosebljal tudi edinec Nikolaj; ko sta mu oče in mama zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže in postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki, kot pravi legenda, v goreči molitvi odločili, da bo njegov naslednik tisti duhovnik, ki bo zjutraj prvi stopil v cerkev. To je bil Nikolaj, ki v grščini pomeni zmaga ljudstva.
Najbolj znana je legenda o tem, kako je trem sosedovim obubožanim dekletom priskrbel primerno doto, skozi okno jim je vrgel tri mošnje zlatnikov oz. tri kepe zlata, da niso zabredla v sramoto in so se lahko dostojno poročila. Tretja legenda pravi, da je rešil mornarje pred nevarnostjo na morju, ko se je podal na krov, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče, po četrti je rešil tri po nedolžnem obsojene na smrt, tako da se je v sanjah prikazal cesarju in prosil za njihovo pomilostitev, pripisujejo mu tudi, da je ob hudi lakoti pripeljal ladjo z žitom v svoje škofovsko mesto Miro.
Če je na miklavževo mrzlo, pravijo, da bo huda zima.
Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika, postal je priprošnjik v vseh mogočih življenjskih stiskah. V letu 1087 so italijanski trgovci, po nekaterih virih pirati, prinesli Nikolajeve posmrtne ostanke v italijansko mesto Bari, zato je ponekod znan tudi kot Nikolaj iz Barija. Je zavetnik otrok, devic, romarjev, sodnikov, trgovcev, lekarnarjev, proti vodnim nevarnostim, v stiski na morju, za srečno poroko, zavetnik mornarjev, brodarjev, splavarjev – prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Pri nas mu je posvečenih 120 cerkev, tudi tri stolnice, ljubljanska, novomeška in murskosoboška. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot škofa s knjigo v roki, na kateri so tri kepe zlata oz. tri jabolka.
