Trije obrazi dediščine, ki prinaša praznično veselje
December je čas veselja, druženja in praznovanj, ko se vsi veselimo praznikov in daril. Darila se v tem času res kar vrstijo. V tem času nas obiščejo kar trije dobri možje, vsak s svojo tradicijo in posebnim čarom. Miklavž, ki se ga bomo razveselili kot prvega predstavnika vesele praznične druščine, darila prinaša 5. decembra, na predvečer njegovega godu. Po stari navadi darila pušča na krožniku.
Drugi od treh dobrodušnih mož – Božiček ima prav tako kot Miklavž daljšo tradicijo, medtem, ko je Dedek Mraz novejšega datuma. Vsi trije so močno zapisani v srcih številnih otrok.
Miklavž – varuh decembrskih tradicij
Prvi potrka na duri Miklavž s svojim spremstvom in je najstarejši med tremi. Legende ga predstavljajo kot velikega čudodelnika in mogočnega zavetnika. Sveti Nikolaj, kot ga imenujejo, velja za najbolj priljubljenega zimskega svetnika v večjem delu katoliške Evrope.
Pri nas je predvsem na Štajerskem Miklavž delil krajcarje, podobice in seveda jabolka. Ta darila so dobili otroci, ki so bili pridni in so izkazovali hvaležnost in spoštovanje bogu. Mestni otroci pa so bili deležni bolj bogatih daril, predvsem igrač zlasti v obliki kičastih podobic Miklavža in kosmatih parkeljnov. Skozi čas so se pojavljala vedno nova in nova darila, kot denimo simboli sreče in blagostanja; dimnikarji z rdečo lestvijo, pisano oblečene punčke, piščalke, trobente, leseni in svinčeni vojaki, konji, pa tudi bolj praktična in uporabna darila kot denimo nogavice, rokavice in šali.
Miklavž – Sv. Nikolaj, ki je mimogrede tudi zavetnik ljubljanske škofije, je tudi zaščitnik študentov, brodarjev, splavarjev in mornarjev, pri nas pa tudi mlinarjev in žagarjev ter drvarjev. Velja za najbolj priljubljenega zimskega svetnika v večjem delu katoliške Evrope, saj simbolizira prijazno darežljivost in vse dobro, v nasprotju s parkeljni, ki so podoba zla. Miklavževi obhodi so bili nekdaj v naših krajih velik praznik, in še danes v naših večjih mestih prirejajo Miklavževe sejme.
Sveti Miklavž je že od 11. stoletja pomembna osebnost v vsej zahodni in vzhodni Katoliški cerkvi. Njegovo ime je grškega izvora in pomeni zmago ljudstva. Po legendi se je rodil konec 3. stoletja v Patari (v današnji Turčiji).
Božiček – produkcija zahodnega sveta
Božiček, ki ga poznamo danes, nima prave zveze s krščanstvom. Ta prijeten debelušen starček z belo brado, v rdečem plaščku, s košem lepo zavitih daril in v spremstvu osmih severnih jelenov, je produkcija zahodnega sveta.
Njegovo figuro in osebo pa so pomagale sooblikovati številne kulture. In, četudi obdarovanje v novoletnem času sega že v predkrščansko obdobje, je obdarovanje z Božičkom znano le kakšnih dvesto let.
Finski Joulupukki, norveški Julenisse, germanski Father Christmas in anglosaški Santa Claus
Za evropski svet so pomembni zlasti skandinavski običaji in verovanja, ker so neposredno vplivali na čaščenje božiča ter mitičnega bitja Božička.
Še najbolj je morda zanimiv finski Božiček, ki živi na Laponskem na vrhu gore Korvantunturi in se imenuje Joulupukki. Ta vsako leto prejme ogromno pisem otrok, predvsem ameriških, ki verjamejo, da Božiček živi nekje na severnem tečaju, kjer sta večni mraz in sneg. Zanimiv je tudi norveški Julenisse ali božični škrat z rdečo kapico, o katerem legenda pravi, da je živel v skednju in bil kot dobri hišni duh zaščitnik kmetij. Germanski in anglosaški svet razlikujeta med dvema Božičkoma, eden je bolj suh in resen oče Božič (Father Christmas), drugi pa dobrodušni Santa Claus, ki je zlasti v Ameriki priljubljen lik.
Mali, dobrodušni možic z dolgo belo brado in rdečo kapo ter rdečim plaščem, ki na hrbtu nosi koš z darili, naokrog potuje na majhnih saneh, ki jih vleče osem severnih jelenov, med katerimi je najbolj znan Rdečenosi Rudolf, je osvojil praktično ves svet. Skozi dimnik se spušča v hiše, kjer z darili napolni božične nogavice. Tudi v Sloveniji je Božiček čedalje bolj tudi »uradno« priljubljen in je marsikje nadomestil slovansko različico Božička, dedka Mraza, ali pa se mu samo pridružil.
Siva kučma, bela brada
Obleko dedka Mraza naj bi zasnoval znameniti Maksim Gaspari, vse drugo pa naj bi bilo povzeto po ruskem zgledu, po katerem so tudi druge socialistične države po drugi svetovni vojni dobile dedka Mraza.
Določene različice v njegovi podobi seveda obstajajo, saj so mu različne kulture dodale nekatere svoje nacionalne elemente. Tako smo ga denimo pri nas namesto s kučmo pokrili s tradicionalno slovensko polhovko, kožuh pa okrasili s slovenskimi ljudskimi ornamenti. Zlasti v polnem razcvetu socializma je bila poleg obdarovanja njegova glavna naloga vodenje svečanih, prazničnih sprevodov, ki so navadno potekali ves teden pred silvestrovim. Na njih je seveda sodelovala cela kopica pravljičnih likov, ki so z snežnih sani, v katere so bili vpreženi severni jeleni, pozdravljali navdušene množice, zlasti otrok. Tudi dandanes še vedno lahko spremljamo takšne prednovoletne sprevode, zlasti v večjih slovenskih mestih.
Od kod prihaja dedek Mraz
Legende o tem, kje je pravzaprav domovanje dedka Mraza, naštevajo različne kraje. Po nekaterih naj bi dedek Mraz s svojim živalskim spremstvom prihajal iz Sibirije, čeprav v Rusiji na splošno velja, da se dedek Mraz oziroma ded Moroz s sanmi pripelje iz majhnega norveškega mesta z imenom Budo, a začuda prebivalci tega mesta o tem ne vedo nič. Ruski pisatelji pravic pa so korenine tega starega dobrodušneža našli v Volgotski pokrajini, v mestu Veliki Ustjug. Leta 1998 je ruski dedek Mraz oziroma ded Moroz dobil tudi čisto pravi potni list, nato še svoj bančni račun in posebne poštne nabiralnike, kamor otroci mečejo pisma zanj. Z vsem tem skrbno prispevajo k širjenju imidža ruske identitete dedka Mraza. Čeprav je pred davnimi leti Fincem uspelo prepričati svet, da je dedek Mraz njihov sorodnik in da prihaja iz pravljične države Laplandije, pa je pravi izvor dedka Mraza še vedno uganka.
