50 žensk le ni bilo privid

PODLJUBELJ – Gornika iz Dobove, ki sta osvojila najvišji vrh v Karavankah, sta se s Stola premaknila do planinskega doma pod Zelenico in naslednji dan imela v načrtu stopiti še na Roblek. »V sobi sem se preoblačil. Čista tihota me je obdajala, res je bil miren večer. Nato sem odprl okno in pogledal ven. Petdeset žensk je z gore šlo proti koči. To mora biti fatamorgana, sem si rekel,« je razložil in nato spoznal, da ne gre za privid. Tam je res bilo pol stotnije deklet in nekaj moških spremljevalcev.
Že tradicionalni pohodni trening za izžrebano žensko druščino, ki bo šla z nami na Triglav na začetku septembra, so spet pripravili tržiški gorski reševalci. Zbrali in prešteli smo se na parkirišču na Ljubelju ob predoru in se nato usmerili po nekdanji vojaški poti v smeri proti planinski postojanki na Zeleniškem sedlu med obmejnim grebenom Na Možeh na severu in ostenjem Begunjščice na jugu.

Povedali smo udeleženkam, da jih čaka precej naporen kos poti, ki je primerljiv delu, ki ga bomo septembra prehodili med Vodnikovim domom in domom Planika, ko bomo osvajali naš najvišji vrh. Smo pa bolj potiho še zamomljali, skorajda zamolčali, da jih bomo tik pred sedlom namesto proti planinskemu domu zasukali v desno in se povzpeli do 1704 metrov visokega Zgornjega plota, kjer je nameščena gorska spletna kamera. Tako smo načrtovanim 200 višinskim metrom hoje do Zeleniškega sedla dodali še 180 višincev. Zato za naš hribovski trening lahko rečemo, da je bil kar spodobna tura.




Znoj je lil od pohodnic, toda ker smo trening vzeli resno, smo med hojo navzgor naredili le en kratek postanek za osvežilo z vodo, drugače je bilo treba nizati korake v tempu, ki ga je narekoval gorski reševalec Robert Vidic. Z Zgornjega plota, ki mu rečejo tudi Triangel, smo se spustili do planinskega doma, kjer je bil načrtovan daljši postanek. Tam je pohodnicam med počitkom gorska reševalka Andreja Jagodic pripravila poučno predavanje o pripravi na turo.

Vrnitev smo načrtovali ob taki uri, da smo morali prižgati naglavne lučke, in smo tako kičasto okrasili večerne vijuge, ki so nas popeljale navzdol po drugi poti, po nekdanjem smučišču. Sledila je analiza treninga. Gorska reševalca Matjaž Kos in Slavko Rožič sta opozorila na samokritičnost in oceno lastnih sposobnosti, saj recimo pohodnici, ki sta imeli težave že pred Zeleniškim sedlom in sta močno zaostali, v treh tednih ne bosta nabrali tolikanj moči, da bi lahko prišli na vrh Triglava. Podelili smo tudi nekaj nagradnih paketov Slovenskih novic in Zelenih dolin udeležencem treninga, med drugim Živi Katič iz Logatca, ki je spremljala mamo in bila z osmimi leti najmlajša udeleženka treninga. Živa sploh ni nemočen drobižek, saj je celotno pot navkreber prehodila na en mah in popolnoma brez težav, za kar smo ji zaploskali in iskreno potresli dlan. Med njo in najstarejšim pohodnikom Frančiškom Casermanom s Stare Vrhnike, ki je spremljal ženo Majdo, je bilo natančno 68 let razlike.