GRMIČASTO DREVJE
Aromatična kislo-sladka žižola
Plodove uživamo surove, lahko jih posušimo ali predelamo v marmelade ali sokove; če jih zalijemo z žganjem, bomo popestrili okus.
Odpri galerijo
Grmičasto drevje, ki pri nas raste predvsem na Primorskem, je izjemno zanimiva sadna vrsta, ki pa je v naših krajih vse premalo znana in cenjena. Izhaja iz Azije, menda so jo Kitajci gojili že pred 3000 leti, pri nas pa velja za sredozemsko rastlino. Zraste do višine deset metrov, njene veje pa so na gosto obraščene s trnjem, zaradi katerega obiranje žižol zahteva precej potrpežljivosti in previdnosti. V Dalmaciji imajo rek na to temo: če rečejo, da je nekaj tako, kot bi obiral žižole, s tem mislijo, da je to praktično nemogoče narediti.
Plodovi žižole so majhni, podolgovati ali pa spominjajo na hruške, odvisno od sorte; ko se obarvajo rjavo, torej ko povsem dozorijo, pa še najbolj na dateljne. Zato so tudi dobili ime kitajski ali indijski datelj. Še posebno so si podobni, ko jih posušimo. Dozoreli plodovi se tudi zmehčajo in imajo malce nagubano kožo. Pri uživanju bodimo pozorni, da ne zagrizemo v podolgovato koščico, ki je dovolj trda, da bi si lahko zlomili zob.
Žižole so zelo okusne surove, tako jih tudi največ uživamo, dodajamo jih lahko v solate, iz njih lahko skuhamo čaj, sijajne so v kolačih, lahko pa jih predelamo v sokove ali marmelade. Z njimi oplemenitimo okus domačega žganja, podobno kot z drugimi vrstami sadja, denimo borovnicami. V žganje namočene pridobijo posebno sladkast, zanimiv okus, a jih je seveda treba uživati previdno, saj vsebujejo alkohol.
V duhu zdrave prehrane ni odveč pripomniti, da je žižola drevo, ki ne potrebuje škropljenja proti boleznim in škodljivcem, tako da bi lahko rekli, da je ekološko vzgojena.
Imajo prijeten, sladkast, a malce kiselkast okus, odlikuje jih visoka vsebnost vitamina C, vitaminov skupine B ter mineralov in rudnin. Kitajci jih uporabljajo v tradicionalni medicini, prav tako Japonci, predvsem za krepitev imunskega sistema. Razlog več, da jih vsaj poskusimo, pa nam za to ni treba na Primorsko, saj jih lahko kupimo tudi v s sadjem bolje založenih trgovinah ali na tržnicah. V Ljubljani smo jih pred dnevi našli po ceni 7 evrov za kilogram, plodovi pa so bili po večini še zelene barve, z rahlo nakazanimi rjavimi madeži, kar pomeni, da še niso povsem dozoreli, a so že okusni. Zlasti za tiste, ki ne marajo preveč sladkega.
Plodovi žižole so majhni, podolgovati ali pa spominjajo na hruške, odvisno od sorte; ko se obarvajo rjavo, torej ko povsem dozorijo, pa še najbolj na dateljne. Zato so tudi dobili ime kitajski ali indijski datelj. Še posebno so si podobni, ko jih posušimo. Dozoreli plodovi se tudi zmehčajo in imajo malce nagubano kožo. Pri uživanju bodimo pozorni, da ne zagrizemo v podolgovato koščico, ki je dovolj trda, da bi si lahko zlomili zob.
Drobni plodovi zorijo septembra in oktobra.
Žižole so zelo okusne surove, tako jih tudi največ uživamo, dodajamo jih lahko v solate, iz njih lahko skuhamo čaj, sijajne so v kolačih, lahko pa jih predelamo v sokove ali marmelade. Z njimi oplemenitimo okus domačega žganja, podobno kot z drugimi vrstami sadja, denimo borovnicami. V žganje namočene pridobijo posebno sladkast, zanimiv okus, a jih je seveda treba uživati previdno, saj vsebujejo alkohol.
V duhu zdrave prehrane ni odveč pripomniti, da je žižola drevo, ki ne potrebuje škropljenja proti boleznim in škodljivcem, tako da bi lahko rekli, da je ekološko vzgojena.