Aromatični smrčki so pogojno užitni

Že kot otrok sem se navduševala nad nenavadnimi gobami, ki jih je dedek imenoval mavrahi. To so bili smrčki (Morchella). Zdeli so se mi tako zanimivi, da sem enega vzela domov in si ga ogledovala od vseh strani, ga prerezala, seveda pa nismo imeli takrat doma nobene gobarske knjige in nisem mogla ugotoviti, kaj ta gobica je. Uživali jih nismo, nabirali smo le gobane in lisičke, še dedkov in turkov ne.

Bet je votel, kot je votla cela goba.

Pomladanski hrček je pogosta zamenjava s smrčki.

In res so smrčki nenavadne gobe, spadajo med zaprtotrosnice (Ascomycete) in nimajo z gobani, ki so prostotrosnice (Basidiomycete), prav nič skupnega. Čeprav imajo na pogled klobuk in bet, lahko na prerezu vidimo, da je to vse ena goba, ki se ji klobuk ne loči (kot pri npr. gobanih ali golobicah), ampak je vse v enem. Zgornji del, ki je videti kot klobuk in je narebran (lahko rečemo tudi satjaste oblike), je namenjen razmnoževanju, saj se v teh jamicah reber ali vdolbin (vijuge ali vdolbine se imenujejo alveole) tvorijo trosi, ki so belkasti. Površina je lahko različnih barv: od bež do okrasta, lahko pa tudi sivkasto rjava do skoraj črna. Tudi oblike so precej različne: ovalne, kroglaste pa tudi stožčaste. Bet je bel, tudi okrast in rumenkast, ovalen, spodaj včasih zakrivljen in votel, kot je votla cela goba. Celotna površina beta je posuta z rumenkastimi zrnci. Meso je voskasto, krhko, bele do rahlo rumenkasto, prijetnega vonja in zelo aromatičnega okusa.

Smrčki rastejo od aprila do maja po travnikih, ob rekah in potokih, najraje pod jeseni, lahko tudi pod jelšami in tudi v skoraj neprehodnem grmovju, ob poteh, po vrtovih na z lubjem posuti podlagi, v skupinah in posamezno in so precej pogoste gobe, če jih le najdemo. Sodijo med gniloživke (saprofite), saj se hranijo z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali.

Kljub imenu užitni smrček so gobe pogojno užitne, kar pomeni, da so surove neužitne in lahko škodljive zdravju, toplotno obdelane ali posušene pa izvrstne in zelo cenjene. Tisti, ki jih nabirajo, vedo, da so najboljši sveži, zame polnjeni z mletim mesom, nato panirani in ocvrti. Odlični so tudi sušeni, saj s sušenjem še pridobijo aromo in so odlična začimba za mesne in gobje jedi.

Strupena zamenjava

Vendar pa v istem času rastejo tudi druge vrste podobnih gob (Ascomycet), ki jih lahko kaj hitro zamenjamo s smrčki. To so predvsem hrčki, najbolj pogost med njimi je pomladanski hrček (Gyromitra esculenta), ki je strupena goba, čeprav jih ponekod še vedno nabirajo in uživajo. Zastrupimo se lahko že z njegovimi hlapi pri prekuhavanju in v preteklosti je bilo več smrtnih primerov zaradi zastrupitve s hrčki. Nekje na Pohorju jih še vedno pripravljajo, vendar najbrž le dotlej, ko se bo pojavila kakšna hujša zastrupitev. Goba je v Sloveniji na rdečem seznamu pod kategorijo R – redka vrsta.

Tudi češki smrčkovec, zavarovana goba, je podoben smrčku.

V tem času rastejo tudi smrčkovci (Verpa), predvsem češki smrčkovec (Verpa bohemica), ki pa jih ne smemo nabirati, saj so z zakonom zavarovani! Za slednje zavarovane gobice imam svoje prostore, ki jih ljubosumno skrivam in čuvam. Upam, da bodo še nekaj časa ostali skriti in s tem zavarovani pred uničevanjem in iztrebljanjem, saj jih ljudje ne poznajo in jih radi brcajo ali jih iz objestnosti, ker jih ne poznajo, uničujejo.

Družina jamičarke, Morchelaceae, so zame ene najbolj zanimivih gob. Če jih najdete, si jih vsekakor dobro oglejte, fotografirajte in poskusite uvrstiti v eno od opisanih vrst. Pa ne pozabite: nabirajte le vam dobro poznane gobe in čuvajte svoje zdravje!