Avtomatik osvaja

V avtomobilizmu so se v zadnjih letih zgodile in se še dogajajo velike spremembe. Marsikateri proizvajalec ne izdeluje več dizelskih izvedb avtomobilov, nekateri so za bolj oddaljeno prihodnost napovedali konec motorjev z notranjim zgorevanjem. Ob vsem tem prihajajo tudi posamični namigi na postopen konec ročnih menjalnikov. Kar morda ni povsem res, a je dejstvo, da samodejni prenos v Evropi vse močneje osvaja položaje.

Slovo šalthebla?

O koncu ročnih menjalnikov je bil govor v povezavi z Volkswagnom, in to so brez navedbe vira napisali pri reviji Auto Motor und Sport; proces naj bi se začel leta 2023 s prihodnjo generacijo tiguana pa potem z naslednjim passatom … Kot smo slišali drugje, bodo ročni menjalniki verjetno v manjših klasično gnanih modelih v volkswagnih še kar nekaj časa na voljo, vendarle pa je trend nakazan, do leta 2030 naj jih ne bi bilo več. Seveda to sovpada z dejstvom, da naj bi takrat že povsem prevladovali električni modeli, kjer prestav pač ni. Podobna napoved je že pred časom prišla iz krogov Mercedes-Benza, kjer je vodja razvoja Marcus Schäffer za revijo Autocar potrdil, da ne bodo več razvijali ročnih menjalnikov, tako kot bodo tudi zmanjšali število platform in opuščali določene motorje z notranjim zgorevanjem.

Lastnosti samodejnih menjalnikov

Udobje je večje, še posebno pride do izraza v zastoju, ob počasnem premikanju, pogostih semaforjih, ko bi sicer nenehno pritiskali na sklopko in prestavljali. Izvedbe so različne (pretvornik navora, menjalnik z dvema sklopkama – DSG, brezstopenjski menjalnik – CVT) in delujejo bolje kot nekoč, ko je bilo veliko cukanja in hrupa. Se pa še najde kakšen primerek, posebno pri bencinskih motorjih, ko na primer pri speljevanju vse skupaj ne gre tako gladko oziroma gre glasneje, kot bi si želeli. Tudi v zelo mrzlem vremenu se je že zgodilo, da je na primer dizelski avtomatik nekaj prvih kilometrov po zagonu prestavljal z veliko zamudo.

Poraba je bila včasih v samodejnih menjalnikih opazno večja, zdaj pa že najdemo takšne, kjer je celo manjša kot pri izvedbi z ročnim prenosom. Šele če ima avtomobil avtomatiko, res dobro pride do izraza radarski tempomat. Seveda je za tiste, ki imajo radi popoln nadzor in želijo natančno določeno raven vrtljajev v neki prestavi, še vedno v prednosti ročni menjalnik, sploh takšen, ki ima natančne in kratke hode. A vendarle se vsaj podpisanemu zdi, da bi se od zelo dobrega samodejnega menjalnika danes le težko vrnil k najboljšemu ročnemu.

»Pomanjkljivost« je višja cena (približno 1000–2500 evrov pribitka), ki se pozna predvsem pri izdelku, ki je v osnovi cenejši. Stroški rednega servisiranja so odvisni od vrste samodejnega menjalnika in od znamke. Servis je dražji v primeru menjave olja v menjalniku. Med samodejnimi za zelo vzdržljive veljajo brezstopenjski menjalniki.

Kakšno je trenutno razmerje na trgu avtomobilov z ročnim menjalnikom ali samodejnim prenosom? Po podatkih organizacije International Council for Clean Transportation (ICCT) je v letu 2019 v EU v novih avtomobilih delež samodejnih menjalnikov znašal 41 odstotkov, še leta 2001 je bil le 12-odstoten. V svetovnem pogledu je delež večji, po podatkih analitične družbe Statista znaša blizu 60 odstotkov, saj je znano, da v ZDA, kjer so to zadevo prvi uvedli (nekdanja znamka Oldsmobile leta 1940), prisegajo na avtomatiko. Če se vrnemo na staro celino, pogled na posamezne evropske države pokaže, da so deleži največji v severni Evropi, zunaj EU še v Švici in, zanimivo, v Turčiji. Nemčija in Francija kot največja trga imata deleža 50 in 40 odstotkov. Za Slovenijo zbirnih podatkov žal niso objavili, tudi naša statistika jih ne vodi. Tako smo lahko o stanju samo povprašali pri predstavnikih posameznih znamk.

Manjše avtomobile bolj podražijo

Med količinsko najmočnejšimi imeni je po deležu samodejnih menjalnikov v ospredju Volkswagen, kjer v prodaji novih vozil znaša že 52 odstotkov in se že nekaj let nenehno povečuje. Tam opažajo, da samodejni menjalniki vse bolj izrivajo ročne tudi v nižjih segmentih. Pri Toyoti, ki sicer po deležu ni tako močan igralec na trgu, je samodejni menjalnik e-CVT del njihove hibridne pogonske tehnike, s katero ustvarijo že skoraj 70 odstotkov vse prodaje. Avtomatika se uveljavlja pri korejskem tekmecu Hyundaiu. Razmerje je tam sicer še v korist ročnih menjalnikov, teh je 60 odstotkov, a njihovi tukajšnji predstavniki poudarjajo, da je imel samodejni prenos še leta 2019 pri njih le petinski delež, zdaj pa je že dvakrat večji. Pri Fordu ima avtomatika približno tretjinski delež, so pa tam poudarili porast prodaje samodejnih menjalnikov tudi pri gospodarskih vozilih. Podoben je delež pri Peugeotu. Pri Mazdi v Sloveniji delež narašča in zdaj znaša petino.

Potem so razmerja nižja. Opel med vsemi avtomobili proda le 17 odstotkov takšnih s samodejnim menjalnikom, Citroën 13 odstotkov, Fiat pa z izjemo električne izvedbe modela 500 za zdaj sploh nima avtomatskih menjalnikov.

Malce drugače kot pri Volkswagnu je pri koncernski sorodnici Škodi, kjer so imeli doslej vsi prodani primerki modelov fabie in skoraj vse scale ročni menjalnik, pri octavii combi in kamiqu je razmerje blizu polovice, šele potem začne prevladovati samodejni menjalnik (kodiaq, superb). Pri Renaultu in Dacii štejejo stvari skupaj, delež avtomatskih menjalnikov med vsemi prodanimi vozili znaša osem odstotkov, leta 2019 je bil šestodstoten. Majhen delež je deloma posledica velike prodaje nizkocenovne znamke Dacie, kje so bili doslej na voljo le ročni menjalniki.

Tako pri Renaultu kot večinoma drugod velja, da višji ko je segment, večje ko je vozilo, večji je delež vozil z avtomatskim menjalnikom. Obratno velja, da cenejši ko so avtomobili, bolj občutljivi so kupci za doplačilo. Gašper Boncelj