Babave snuje edinstvene turistične zgodbe (FOTO)
Če vas pot iz Ljubljane odnese mimo Kamnika in čez prelaz Črnivec, se boste pripeljali do mogočne, največje katedrale v Sloveniji, po kateri je najbolj znan Gornji Grad, ki je bil nekdaj pomembna rezidenca ljubljanskih škofov. Tik ob glavni cesti boste našli tudi zeliščarno. V njej se ob magičnih aromah rož z nekdanjega benediktinskega vrta rojevajo zanimive zgodbe, pravzaprav doživetja, kot danes radi rečemo. Predvsem pa se v njej spet prebuja turistični utrip z bogato kulturno in zgodovinsko dediščino tega kraja.
Zadnjih nekaj let se namreč za to trudita Amanda Kladnik in Maja Žerovnik, domačinki, ki sta se preselili, vrnili in naposled našli v tem kraju, sprevideli vse njegove lepote, naravne in zgodovinske danosti ter ustvarili vizijo, ki jo uresničujeta pod imenom Babave. Čeprav – malo za šalo, malo zares – pravita, da marsikdo v njunem kraju še danes ne ve, kaj točno počneta, sta v samo nekaj letih (kot edini zasebni ponudnik pri nas) zasnovali že svoj drugi inovativen turistični projekt, ki ga je Slovenska turistična organizacija (STO) uvrstila na seznam edinstvenih doživetij. Gre za butična, avtentična petzvezdična doživetja izvirnih prizorišč, pristnih stikov in čutnih spominov, seveda v skladu s trajnostnimi načeli delovanja v turizmu.
»Najino izhodišče je naravna in kulturna dediščina kraja, rdeča nit pa so zelišča. Nisva se toliko osredotočili na njihove zdravilne učinkovine, temveč bolj na vsestransko uporabo in senzoriko. Da ljudi spomnimo, kako jih lahko uporabijo. Ko pijemo čaj, prebudimo svoja čutila. Pitje skodelice čaja je lahko nekaj posebnega, drugačnega,« pripovedujeta o prvem nagrajenem petzvezdničnem doživetju Zeliščna čarovnija. Ta je zrasla na zapuščenem zeliščnem vrtu, ki sta ga odkrili za katedralo sv. Metoda in Fortunata. Izvira še iz časov, ko je tam deloval benediktinski samostan – torej pred 880 leti, danes pa po njuni zaslugi spet polno cveti in rojeva nove zgodbe.
Občutke si zapomnimo
Ena teh je Savinjski duhovni umik, ki sta ga zasnovali v sodelovanju z Razvojno agencijo savinjsko-šaleške regije. »Kulturno dediščino smo želeli obiskovalcu predstaviti na malo drugačen način. Ne le kot strokovno turistično vodenje, na katerem samo podajamo neke informacije. Tega si človek ne zapomni. Zapomni pa si občutke in to, kako neko stvar doživi. Imamo zanimivo arhitekturo, stavbe iz 15. stoletja, pestro zgodovino. Vse to ljudem predstavimo tako, da uporabijo vsa svoja čutila,« je povedala Žerovnikova.
Doživetje se začne na širokem pročelju pred mogočno katedralo. A daleč od tega, da gre za klasični ogled cerkve. Dekleti svoje goste spodbudita, da prisluhnejo, začutijo, otipajo in se s pomočjo senzorike sprehodijo po zgodovini tega prostora, od časov benediktincev do obdobja ljubljanskih škofov in zelo pestrega življenja na prelomu 19. stoletja, ko je imel Gornji Grad status mesta, tam pa je živel tudi izumitelj Anton Jamnik, gornjegrajski Leonardo, inovator, slikar, fotograf.
»Dobimo se ob vodnjaku, kjer goste čaka presenečenje. Orišemo jim, kakšno je bilo nekdaj notranje dvorišče baročnega dvorca ljubljanskih škofov. Ostal je še del graščine, sicer pa podoba ni takšna kot nekoč. Spodbudimo jih, da se predajo domišljiji, se umirijo in tako bolj zaznajo prostor,« je Maja orisala začetek popotovanja in dodala, da imajo nekateri s tem malo težav, si pa lahko tudi na zaslonu ogledajo ta sprehod skozi zgodovinska obdobja.
Kadila za zdravje
Nato se sprehodijo do obrambnega stolpa, ki je eden najstarejših objektov v kraju. V delu nekdanjega obzidja je delavnica kadil. »Na tej postaji prebudimo voh. Spoznamo tri vrste kadil; dve, ki sta bili značilni za čas benediktincev in ju v cerkvi uporabljajo še danes, in našo domačo alternativo,« je razkrila Amanda in se poglobila tudi v uporabo kadil v preteklosti. »Ko začneš raziskovati, ugotoviš, da se nobena stvar ni uporabljala brez razloga. V preteklosti higiena ni bila na visoki ravni, veliko bolezni je bilo, in ko se je množica ljudi zbrala v majhnem prostoru v cerkvi, so uporabljali kadila. Delujejo namreč antibakterijsko, razkužujejo prostor. Dve najbolj značilni zelišči za kadila sta bosvelija in mira – gre za kombinacijo, ki jo vedno lahko zavohamo v cerkvi.«
V povezavi z zelišči najprej pomislimo na čaj, a tudi s kadili in samimi vonjavami lahko zelo vplivamo na počutje in zdravje na splošno, še pripovedujeta.
Sledi vstop v katedralo – z zavezanimi očmi. Medtem ko nekdo igra na orgle, se začne zvočna kopel ob glasbi po notnih zapisih in psalmih nekdanjih ljubljanskih škofov. »V prvem delu poslušamo, nato si snamemo prevezo in ob glasbi uživamo v veličini arhitekture, ki nas obdaja. Na subtilen in nevsiljiv način opomnimo goste, da vklopijo tudi druga čutila in turistični ogled doživijo drugače,« pripoveduje Maja, sicer arhitektka.
Amanda je notranja oblikovalka. Obe izhajata iz prostora in sta se temu primerno tudi posvetili prenovi in opremljanju zeliščarne, ki je bila še nedavno zapuščen občinski prostor. Toda vdihnili sta ji dušo. V ta svoj kotiček, v katerega sta skrbno vnesli trajnostno noto z materiali iz lokalnega okolja, izkušenimi domačimi mojstri in unikatnimi izdelki, goste v sklopu duhovnega umika povabita tudi na pogostitev. Rdeča nit so kajpak lokalne sestavine. »Ena od njih je ajda, ki je bila na Slovenskem v pisni obliki najprej omenjena prav v povezavi z Gornjim Gradom. Za ta prostor je značilna tudi postrv,« povesta o inovativni pojedini po starih savinjskih receptih v sveži preobleki.
Obisk, ki naredi vtis
In nato vrhunec doživetja. Iz Gornjega Grada obiskovalce odpeljejo na Samostanski hrib v Nazarjah, kjer domujejo sestre klarise. Vstop v eno najbolj zaprtih verskih skupnosti pri nas je tisto, kar naredi najmočnejši vtis. »Odprt in iskren pogovor s sestrami velikokrat odpre vprašanje: kdo je bolj svoboden – mi ali one, ki so zaprte?« je pomenljivo dejala Žerovnikova. Marsikdo ob tej izkušnji obstane v tišini, ob globokem sporočilu in intenzivnem doživljanju njihove (in hkrati lastne) zgodbe. Dekleti pravita, da bi takšno izkušnjo priporočali vsem, toda … Savinjski duhovni umik nikdar ne bo del množičnega turizma. Gre za edinstveno izkušnjo, doživetje razpišejo le nekajkrat na leto.
Najino izhodišče je naravna in kulturna dediščina kraja, rdeča nit pa so zelišča.
»Pri klarisah moramo paziti, da ne posegamo preveč v njihov vsakdan. Hvaležni sva za priložnost, da smo lahko nekaj takega prvič poskusili pri nas. Nočeva pa, da stvar postane obrabljena. Hitro lahko vse postane samoumevno. Zato so na voljo samo določeni termini in za tiste, ki stvar razumejo in jo spoštujejo,« skleneta pogovor ob čaju v svoji zeliščarni. Bistvo duhovnega umika je preobrazba gosta. Da mu misliti. Ga umiri in mu pomaga, da se vrne sam k sebi in začne razmišljati o sebi, o prostoru, o času, o okolici – sploh danes, ko tako hitimo, da ne vidimo ne levo ne desno.
