VRT
Balkonski vrt v plastiki ali lesu
Ne bomo pridelali zelenjave za vso družino, lahko pa nam naredi veliko veselja in zadovolji željo po brkljanju po zemlji.
Odpri galerijo
Balkonski vrt nam lahko prinese obilo zadovoljstva, ob racionalni izrabi praviloma majhnega prostora pa tudi pridelek ne bo povsem zanemarljiv. Če nameravamo gojiti kaj več kot nekaj loncev rož ali zelišč, se lotimo skrbnega načrtovanja. Iz nekaj lončkov se jih namreč hitro pojavi deset, dvajset ali več, balkon pa postane neprehoden in kot tak ne služi več svojemu namenu. Bolje si je omisliti manj večjih posod, pri tem pa ne gre zanemariti niti estetike.
Vsaka od naštetih posod ima svoje prednosti in slabosti. Plastične so sila praktične, pa tudi zdržijo nekaj let, moramo pa paziti, da rastlin v njih preveč ne zalivamo, saj plastika ne prepušča vode, tako da odvečna odteka le skozi drenažne odprtine ne dnu. Marsikoga pa moti prav material, zato raje izbere kaj naravnega. Korita iz gline so lepa, vendar so precej težka in se že po nekaj letih začnejo krušiti, spremenijo tudi barvo. So porozna, zato je treba rastline pogosteje zalivati.
Podobno velja za lesena, pri čemer je treba vedeti, da bo les, ki je nenehno vlažen, precej hitro začel trohneti. Kljub temu bodo korita iz masivnega lesa zdržala tudi več kot pet let, najprej pa bodo začela gniti na dnu. To lahko preprečimo, če notranjost oblečemo z navadnim polivinilom in nanj nasujemo zemljo. Ta izvedba zahteva precej pozornosti in izkušenj vrtnarja pri zalivanju, saj bo zemlja na vrhu suha, spodaj pa še mokra. Lahko pa v polivinil naredimo nekaj lukenj za odtok vode, vendar bomo s tem vlagi izpostavili tudi dno korita.
Lesena korita nam lahko naredi mizar ali jih kupimo v vrtnariji, lahko pa izberemo cenejšo, a prav tako lepo različico: uporabimo navadne zabojčke za zelenjavo ali zaboje iz tankega lesa, namenjene shranjevanju. Ti so tudi precej lažji. Pri načrtovanju balkonskega vrta namreč ne gre pozabiti na nosilnost balkona, poleg tega jih lahko brez težav poljubno prestavljamo.
Najbolj enostavne in poceni so plastične, danes jih ponujajo v najrazličnejših oblikah in barvah, samostoječe in take, ki jih obesimo na ograjo ali pod strop. Komur plastika ni všeč, lahko izbira med lončenimi ali lesenimi materiali. Na trgu so tudi posebne sadilne vreče iz plastike oziroma polivinila ali iz filca. Kupimo jih lahko predvsem prek spleta, v naših trgovinah pa jih nismo zasledili.
Vsaka od naštetih posod ima svoje prednosti in slabosti. Plastične so sila praktične, pa tudi zdržijo nekaj let, moramo pa paziti, da rastlin v njih preveč ne zalivamo, saj plastika ne prepušča vode, tako da odvečna odteka le skozi drenažne odprtine ne dnu. Marsikoga pa moti prav material, zato raje izbere kaj naravnega. Korita iz gline so lepa, vendar so precej težka in se že po nekaj letih začnejo krušiti, spremenijo tudi barvo. So porozna, zato je treba rastline pogosteje zalivati.
Lesena korita niso večna, življenjsko dobo jim podaljšamo, če jih obložimo s polivinilom.
Podobno velja za lesena, pri čemer je treba vedeti, da bo les, ki je nenehno vlažen, precej hitro začel trohneti. Kljub temu bodo korita iz masivnega lesa zdržala tudi več kot pet let, najprej pa bodo začela gniti na dnu. To lahko preprečimo, če notranjost oblečemo z navadnim polivinilom in nanj nasujemo zemljo. Ta izvedba zahteva precej pozornosti in izkušenj vrtnarja pri zalivanju, saj bo zemlja na vrhu suha, spodaj pa še mokra. Lahko pa v polivinil naredimo nekaj lukenj za odtok vode, vendar bomo s tem vlagi izpostavili tudi dno korita.
Lesena korita nam lahko naredi mizar ali jih kupimo v vrtnariji, lahko pa izberemo cenejšo, a prav tako lepo različico: uporabimo navadne zabojčke za zelenjavo ali zaboje iz tankega lesa, namenjene shranjevanju. Ti so tudi precej lažji. Pri načrtovanju balkonskega vrta namreč ne gre pozabiti na nosilnost balkona, poleg tega jih lahko brez težav poljubno prestavljamo.