Bavarski specialec

Zgodba M, kar je okrajšava za nemško besedo Motorsport, se je začela pisati leta 1972, ko je BMW ustanovil hčerinsko podjetje BMW Motorsport, predhodnika današnjega podjetja BMW M. Njihov prvi izdelek, namenjen širši javnosti, je bil šest let pozneje BMW M1.

Njegova dirkaška oblika pa je bila daleč od družinske uporabnosti, zato so leto pozneje predstavili še BMW M535i, zmogljivo športno limuzino, izdelano na osnovi serije 5. Tako je M postal tudi uporaben vsakdanji avtomobil. Danes šteje družina pravih M-avtomobilov devet članov, in med njimi je tudi tokratni M3, ki je zelo poseben in redek član družine serije 3. Že na začetku povejmo, da so njegove zgornje zmogljivosti nekaj, kar je smiselno izkusiti le zunaj rednega prometa – na dirkališču.
 

Avtomobil, ki so mu šteti dnevi?

Brez kančka dvoma lahko rečem, da črka M pri avtomobilih znamke BMW pomeni zagotovilo za več športnih užitkov v vožnji kot v običajnih beemvejih. To še posebno velja za primere, ko imamo opraviti s pravim M-avtomobilom, in ne le s paketom opreme M, s katerim je danes mogoče opremiti večino beemvejev. Prvo M-trojko so predstavili leta 1986 in ji v najzmogljivejši izvedenki vgradili vrstni 2,5-litrski bencinski štirivaljnik z največjo močjo 175 kW oziroma 238 konjev.

Novega M3, ki smo ga imeli na preizkusu, pa žene trilitrski vrstni bencinski šestvaljnik z dvema turbopuhaloma. Več kot 500 konjev se prek osemstopenjskega samodejnega menjalnika prenaša na zadnji kolesni par. A zdi se, da so takšnim avtomobilom dnevi šteti, čeprav še zasledim izjave, da pri bavarski znamki še vedno nameravajo izdelovati neelektrične avtomobile in da namerava Nemčija vložiti 1,5 milijarde evrov v razvoj t. i. e-goriv. Zobe pokaže šele na dirkališču, kjer lahko vozniki svojemu znanju primerno nastavijo pogonski sklop, podvozje, krmilni sistem in različne asistenčne sisteme.

Vozilo je mogoče nastaviti tako, da se obnaša kot prvinski in težko ukrotljiv avtomobil brez takšne in drugačne pomožne elektronike, z njim si lahko privoščimo celo driftanje. Ko pa se začnemo v nekem trenutku zaradi lovljenja zadka preveč potiti in imamo dovolj prvinskosti, pritisnemo na stikalo in M3 spet postane krotka družinska limuzina s sprejemljivo porabo goriva. Zelena barva pa je seveda stvar okusa.
 

Oblikovne finese

Tudi v avtomobilizmu velja, da je treba dati dobro vsebino v primerno obliko, ki nagovarja čustva kupcev. Od predhodnika je ta avtomobil daljši za dvanajst centimetrov, širši za 2,5 centimetra in težji za sto kilogramov. BMW M3 sicer na prvi pogled ni korenito drugačen od osnovne trojke, vendar so razlike v podrobnostih. Spredaj je, denimo, opazna M-ledvička, veliko pa je tudi odprtih površin za dotok zraka v motor in s tem hlajenje vseh komponent pod sprednjim pokrovom.



Streha je karbonska (ogljikova vlakna), antena v obliki plavuti, kar nima samo vizualnega učinka, karbonska streha pripomore tudi k zmanjšanju skupne mase in težišču avtomobila, zato je M3 še bolj okreten v ovinkih. Krom je opazen še okoli štirih izpušnih cevi, prav tako je kromiran okvir školjkastih sedežev. Marsikdo v njih pričakuje trdo premetavanje, toda v resnici so udobni celo na daljših razdaljah. Vse to sicer spada v paket, zraven pa so tudi varnostni pasovi M (z vizualnim dodatkom modre in rdeče M-linije), dirkaški elektronski paket in keramične zavore (oprema), ki prav tako razkrivajo značaj avtomobila. In še ena posebnost: pod naslonjalom za glavo v sprednjih sedežih je osvetljena oznaka M3, kar se najbolj izrazi v temi.
 

Redka ekskluziva

Takšnega vozila, kot je M3, sploh če je v izvedbi competition, kot je bil testni primerek, ne moreš ocenjevati s splošno veljavnimi (testnimi) merili. Gre pač za ekskluziven športni primerek, ki bo v naših krajih zelo verjetno zapeljal v samo nekaj garaž. Kakor koli že, sedma generacija legendarne bavarske športne limuzine ne razočara. Morda vas bom presenetil, saj ne bom poudarjal izjemnih voznih lastnosti, ki jih omogoča trilitrski bencinski šestvaljnik.

Seveda je tudi to impresivno, kajti z mesta do 100 km/h potegne v manj kot štirih sekundah, a v resnici me je navdušila vsakdanja uporabnost tega nespornega športnika. Limuzina s štirimi vrati in dostojnim prostorom tudi na zadnjih sedežih se ob podpori osemstopenjskega samodejnega menjalnika namreč brez težav pelje v povsem običajnem prometu in v mestni gneči, kjer ji pomaga kup elektronskih asistenčnih pomočnikov. In v takšnih primerih je poraba goriva presenetljivo nizka, poleg tega speča zver, ki se skriva nekje pod sprednjim pokrovom, sploh ni glasna. Le prijetno prede.



Čeprav je vzmetenje v vsakem primeru trše kot v običajnejših bavarskih limuzinah, s tem M3 brez težav prevažate otroke ali peljete mamo na izlet. Če pa se vam zahoče, nekoliko močneje pritisnete na pedal za plin, in ... Še drobno opozorilo. Tudi če imate denar, a nočete biti opaženi, ta BMW, sploh v kovinsko zeleni barvi, v kakršni je bilo testno vozilo, ni za vas.