BOB
Beljakovinska kapsula
Bob, nekoč izjemno razširjena stročnica, je skoraj povsem izginil z naših jedilnikov, zadnja leta pa se vrača, tudi na vrtove.
Odpri galerijo
Nekoč zelo priljubljena stročnica je skoraj izginila z naših jedilnikov. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Bob je ena izmed stročnic, ki so v današnji prehrani izjemno pomembne, saj so drugi najpomembnejši prehranski vir v svetu, takoj za žiti. Najbolj razširjene vrste so fižol, leča, soja, grah in čičerika, sramežljivo pa se vrača tudi bob, ki je bil sicer do prihoda krompirja eno najpomembnejših živil v naših krajih.
Zgodovina pravi, da so stročnice, tako tudi bob, pridelovali in uživali že pred 8000 leti po vsem svetu, v Aziji, Ameriki in Evropi, pomembne pa so predvsem zaradi bogate vsebnosti beljakovin.
O bobu najdemo zapise celo v slavni Homerjevi Iliadi, danes pa ga v Evropi največ pridelujejo v Italiji, Španiji, na Portugalskem in v Franciji, največja svetovna proizvajalka pa je Kitajska. Gojijo ga tudi drugje po svetu, v Afriki, Avstraliji in Ameriki, tako da je res globalna rastlina. Pri nas je pridelava zanemarljiva, vendar ga v zadnjih letih lahko kupimo na nekaterih tržnicah, tako smo ga našli na glavni ljubljanski, kjer ga branjevke v stročju ponujajo po štiri evre za kilogram.
Porabiti ga je dobro čim prej, v stroku bo v hladilniku zdržal do enega tedna, v zrnju pa le dva do tri dni. Povejmo še, da je mlado stročje užitno, tako kot grah ali fižol. Sicer pa je julija čas za uživanje zelenega zrnja, za sušenje pa dozori avgusta in septembra.
Priprava svežega in sušenega se razlikuje, tako kot pri preostalih stročnicah. Mlado, sveže zrnje je kuhano v približno desetih minutah, zato je treba biti previden, da se v juhi ne razkuha, suhega pa je treba namakati čez noč. Še bolje je, če ga prej za nekaj minut prevremo, potem pa pustimo namočenega. Vodo, v kateri se je namakal, odlijemo in ga kuhamo v sveži najmanj tri četrt ure.
S podaljševanjem kuhanja postaja lažje prebavljiv, saj ima sicer neprijetno lastnost, da povzroča vetrove. Manj nevšečnosti povzročajo sorte s tanjšo lupino in debelozrnate sorte.
Prehranska vrednost boba je predvsem v njegovi vsebnosti beljakovin, zato je posebno priljubljen pri ljudeh, ki ne uživajo mesa in drugih beljakovin živalskega izvora. Zanimivo pa je, da sveži bob vsebuje okoli 10 odstotkov beljakovin, suho zrnje pa celo do 35 odstotkov. Prav tako je suho zrnje bolj kalorično, kar 366 kilokalorij na 100 g, medtem ko jih ima sveže le 88 na 100 g. Še razlog več, da si ga privoščimo v poletnih dneh.
Dobro se poda v sveže poletne solate.
Zgodovina pravi, da so stročnice, tako tudi bob, pridelovali in uživali že pred 8000 leti po vsem svetu, v Aziji, Ameriki in Evropi, pomembne pa so predvsem zaradi bogate vsebnosti beljakovin.
O bobu najdemo zapise celo v slavni Homerjevi Iliadi, danes pa ga v Evropi največ pridelujejo v Italiji, Španiji, na Portugalskem in v Franciji, največja svetovna proizvajalka pa je Kitajska. Gojijo ga tudi drugje po svetu, v Afriki, Avstraliji in Ameriki, tako da je res globalna rastlina. Pri nas je pridelava zanemarljiva, vendar ga v zadnjih letih lahko kupimo na nekaterih tržnicah, tako smo ga našli na glavni ljubljanski, kjer ga branjevke v stročju ponujajo po štiri evre za kilogram.
Užitno je tudi zelo mlado stročje.
Porabiti ga je dobro čim prej, v stroku bo v hladilniku zdržal do enega tedna, v zrnju pa le dva do tri dni. Povejmo še, da je mlado stročje užitno, tako kot grah ali fižol. Sicer pa je julija čas za uživanje zelenega zrnja, za sušenje pa dozori avgusta in septembra.
Priprava svežega in sušenega se razlikuje, tako kot pri preostalih stročnicah. Mlado, sveže zrnje je kuhano v približno desetih minutah, zato je treba biti previden, da se v juhi ne razkuha, suhega pa je treba namakati čez noč. Še bolje je, če ga prej za nekaj minut prevremo, potem pa pustimo namočenega. Vodo, v kateri se je namakal, odlijemo in ga kuhamo v sveži najmanj tri četrt ure.
S podaljševanjem kuhanja postaja lažje prebavljiv, saj ima sicer neprijetno lastnost, da povzroča vetrove. Manj nevšečnosti povzročajo sorte s tanjšo lupino in debelozrnate sorte.
Bob je bil že na krožnikih starih Egipčanov, Grkov in Rimljanov.
Prehranska vrednost boba je predvsem v njegovi vsebnosti beljakovin, zato je posebno priljubljen pri ljudeh, ki ne uživajo mesa in drugih beljakovin živalskega izvora. Zanimivo pa je, da sveži bob vsebuje okoli 10 odstotkov beljakovin, suho zrnje pa celo do 35 odstotkov. Prav tako je suho zrnje bolj kalorično, kar 366 kilokalorij na 100 g, medtem ko jih ima sveže le 88 na 100 g. Še razlog več, da si ga privoščimo v poletnih dneh.
