Bi imeli dva psa?

Prihod novinca ne bo spremenil le življenja psa, ampak tudi ustaljene navade v našem življenju. Kot odgovorni skrbniki bomo morali obema kosmatincema omogočiti čim bolj kakovostno in polno življenje. Zlasti v začetnem obdobju skupnega bivanja ju bomo morali pozorno nadzorovati, ob tem pa se z vsakim posebej tudi družiti, ga vzgajati in šolati.

Kakšnega si želimo?

Če ugotovimo, da bomo ob vsakdanjih obveznostih vse to zmogli, si je pametno zastaviti vprašanje, kakšnega psa izbrati. Samičko, samca, mladiča, odraslega, velikega, majhnega, mirnega, živahnega? Tudi o tem je treba dobro premisliti, čeprav nikoli ne moremo z gotovostjo vedeti, kako se bosta štirinožca ujela, saj tu ni pravil. Ni nujno, da se psi dobro razumejo s pripadniki nasprotnega spola, tudi če so morda iste pasme. Ne moremo vedeti, kako se bosta ujela dva odrasla psa, kako kosmatinca istega spola, ali bo starejši pes dobro sprejel mladiča, in tudi ne, ali bosta dva mladiča zaživela v slogi. Verjetneje je, da se bosta bolje razumela psa, ki sta umirjena in stabilna, kot če sta oba zelo temperamentna in odzivna. Te lastnosti lahko vsaj približno predvidimo pri čistopasemskih psih, težje pa pri mešančkih, računati moramo tudi na to, da se osebnosti posameznikov med seboj močno razlikujejo. Ko izbiramo drugega psa, ne izberimo takega, ki je všeč nam, ampak takega, ki bo všeč našemu psu.

Res poznate prvega?

Kosmatinca, ki že živi z nami, moramo dobro poznati. Zaradi novega psa bo morda prvi videti srečnejši ali pa tudi ne. So štirinožci, ki čisto zadovoljno živijo sami z nami, z vrstniki pa se srečujejo le sem in tja na sprehodih, kar je za njihovo družabno življenje čisto dovolj. Drugi si morda močneje želijo pasje družbe, a utegnejo prišleka v svojem domu videti kot vsiljivca in se z njim le stežka sprijaznijo, včasih pa sploh ne. V takem primeru postane življenje z dvema kosmatincema precej naporno.
Seveda je tudi res, da se lahko dva psa v istem domu dobro razumeta. Če smo se odločili za drugega predvsem za družbo tistemu, ki že živi z nami, a zanj nimamo dovolj časa, je malo verjetno, da bi se z obema ukvarjali kaj več. Tedaj se utegnezgoditi, da se bosta kosmatinca tako navezala drug na drugega, da jima bo postal odnos s skrbnikom manj pomemben, kar se lahko odraža tudi v slabši vodljivosti enega ali obeh psov.

Morebitne vedenjske težave psa se s prihodom novega družabnika ne bodo izboljšale. Utegnejo se celo stopnjevati, pojavijo pa se lahko še nove. Če ima prvi pes navade, ki nas motijo, se jih lahko kmalu navzame tudi novinec, saj psi posnemajo vedenje vrstnikov – na srečo ne samo slabega, ampak tudi vedenja, ki nam je všeč. Če je naš prvi kuža primerno vzgojen, je lahko drugemu dober vzornik.

Previdnost pri seznanjanju

Težko je svetovati, kako naj poteka seznanjanje. Pametno pa je, da se kosmatinca prvič srečata na nevtralnem terenu, ne doma. Vsak pes naj ima svoj povodec in svojega vodnika. Ne stojmo na mestu, ampak se v primerni razdalji skupaj sprehodimo v isti smeri in opazujmo njuno telesno govorico. Med sprehodom ju ne božamo in jima ne dajemo priboljškov. Če vidimo, da sta si všeč, jima lahko čez čas (tudi večkrat) dovolimo, da se na kratko povohata in poigrata, pri tem pa pazimo, da se povodca ne zapletata.

Ko se psa že mirno sprehajata, ju lahko odpeljemo domov.
Tam ju moramo prvih nekaj tednov dobro opazovati, zlasti ko se igrata med seboj ali z igračami. Kadar za to nimamo časa, ju ločimo s pregrado, a tako, da lahko vidita drug drugega. Ko smo skupaj z njima, pazimo, da nobenemu ne namenjamo očitne pozornosti, saj bi to lahko izzvalo ljubosumje. Če ocenimo, da postaja igra predivja ali da se utegne razviti konflikt, psa takoj ločimo in ju odpeljemo na ležišči, kjer naj se sprostita. Pospravimo tudi vso hrano, igrače in druge predmete, ki bi ju utegnili pritegniti.
*Karmen Zahariaš je inštruktorica vzgoje in šolanja družinskih psov