Blatne radosti
Z nemškima električnima gorcema cube stereo hybrid 140 hpc race 500 in focus jam2 6.7 nine po razmočeni Ajdovščini (495 m); oba sta odlično rila po blatu in brez težav lezla v hrib.
Odpri galerijo
Med vožnjo s cubom je posijalo tudi sonce. Fotografije: Staš Ivanc
Dež. Luže. Blato. Teren, ki ni ravno optimalen za gorsko kolesarjenje, vsaj za navadne smrtnike ne. Ampak tudi v tem je čar gorskega kolesarjenja: da ni vse lepo in ravno kot na asfaltu, ampak da s kolesom riješ tudi po na prvi pogled nemogočem terenu.
In tukaj navadnemu smrtniku, ki nima nog kot Primož Roglič, še kako prav pride električno gorsko kolo, s katerim se da premagovati ovire, pred katerimi bi na navadnem kolesu v takšnih razmerah že zdavnaj sestopil.
Pred slabima dvema tednoma, ko je po vsej Sloveniji kar fino deževalo, sem drugo za drugim preizkusil dve nemški polnovzmeteni električni gorski kolesi: cube stereo hybrid 140 hpc race 500 in focus jam2 6.7 nine. Vreme ni bilo ravno fantastično, a vseeno se je našlo nekaj sonca. Toda blato v gozdu je ostalo.
Cilj: hrib Ajdovščina (495 m) nad Ihanom oziroma Dolom pri Ljubljani (odvisno, s katere strani človek gleda). Cuba so mi posodili v kolesarskem centru Valy Žagar v Kokrici pri Kranju, focusa pa v šenčurskem Šport 11. V obeh centrih imajo pošteno izbiro električnih gorskih koles, ponujajo pa tudi izposojo.
Kolesi sta si bili precej podobni: 29-colska kolesa, debele gume, Boschev elektromotor z 240 W moči in 75 Nm navora, prednji zobnik s 34 zobci in zadnja cirkularka z od 11 do 50 zobci, potopna sedežna cev, nekaj čez 23 kg teže in blesav kolesar, ki se je spravil bezljat po blatnih lužah kot pujsa Pepa. Oprema je bila precej podobna; na dražjem focusu iz malce višjega razreda, pa tudi hoda je imel več od cuba: 150 proti 140 mm spredaj in zadaj.
Focus je imel tudi malce večjo baterijo (625 proti 500 Wh), zaradi česar je verjetno tudi tehtal malce več. Tudi ceni sta trenutno precej primerljivi: cube stane 3700 evrov, focus pa petdesetaka več, a je treba dodati, da je znižan s 4500 evrčkov.
Boschev motor s štirimi stopnjami (po)moči je pridno brnel, baterija pa se je na blatnem in razritem terenu veselo praznila. Treba pa je bilo najti pravo prestavno razmerje, saj je zadnje kolo kljub kolesarjevi in kolesovi nemajhni teži znalo zakopati v hujših strminah. Blato je letelo naokoli in predvsem po meni, a tako cube kot focus sta se odlično odrezala predvsem pri lazenju v klanec. Ko je bilo treba zapeljati v mehko blato, sem bil hvaležen motorčku, ki mi je pomagal zlesti iz njega, gume pa so tudi dobro prijemale.
Malce manj zabavno pa se je bilo peljati navzdol. Po gozdnih cestah in vlekah je še šlo, saj so bila tla prijetno mehka, oprijema pa še vedno dovolj. Ker je bila hitrost višja, je tudi umazanija toliko bolj letela v obraz in telo. Zoprno pa je postalo na strmih stezicah, ki jih pohodniki in tekači (Ajdovščina je precej priljubljena prav med slednjimi) uporabljajo za bližnjice med glavnimi potmi. Jebelacesta, tukaj pa je bilo včasih tudi na robu padca.
Shimanove štiribatne zavorne čeljusti namreč odločno primejo, rit pa imaš v zraku nad zadnjim kolesom in le-to je na mokrih koreninah rado zdrsnilo, če nisem bil pazljiv in sem ga zablokiral. Na nekem strmem delu je drselo tudi prednje kolo in izkušnjam (sreči) se lahko zahvalim, da nisem telebnil. Pri e-gorcu človek kar malo pozabi, da je precej težji od običajnega gorskega kolesa. Moj 15-letni stari dobri giant AC kljub vsej dodatni opremi tehta skoraj deset kilogramov manj.
In spet bo kdo rekel, da električna gorska kolesa niso tisto ta pravo. V bistvu sem se že naveličal razlagati, da se lahko na njih enako zgoniš, če poganjaš s takšno silo kakor na običajnem kolesu, le da greš hitreje in narediš več kilometrov. Z obema kolesoma sem naredil približno enako turo, v kateri je bil moj srčni utrip večinoma v aerobnem in anaerobnem območju in po kateri mi je pametna urica izračunala 72 oziroma 74 ur regeneracije. Ni slabo za električarja, kajne?
In tukaj navadnemu smrtniku, ki nima nog kot Primož Roglič, še kako prav pride električno gorsko kolo, s katerim se da premagovati ovire, pred katerimi bi na navadnem kolesu v takšnih razmerah že zdavnaj sestopil.
Pri spustu po ozki stezici je treba biti previden.
Veselje nad Ihanom
Pred slabima dvema tednoma, ko je po vsej Sloveniji kar fino deževalo, sem drugo za drugim preizkusil dve nemški polnovzmeteni električni gorski kolesi: cube stereo hybrid 140 hpc race 500 in focus jam2 6.7 nine. Vreme ni bilo ravno fantastično, a vseeno se je našlo nekaj sonca. Toda blato v gozdu je ostalo.
Cilj: hrib Ajdovščina (495 m) nad Ihanom oziroma Dolom pri Ljubljani (odvisno, s katere strani človek gleda). Cuba so mi posodili v kolesarskem centru Valy Žagar v Kokrici pri Kranju, focusa pa v šenčurskem Šport 11. V obeh centrih imajo pošteno izbiro električnih gorskih koles, ponujajo pa tudi izposojo.
23+ kg teže ni ravno malo za kolo, kar je treba upoštevati pri spustu.
Nemška konkurenta
Kolesi sta si bili precej podobni: 29-colska kolesa, debele gume, Boschev elektromotor z 240 W moči in 75 Nm navora, prednji zobnik s 34 zobci in zadnja cirkularka z od 11 do 50 zobci, potopna sedežna cev, nekaj čez 23 kg teže in blesav kolesar, ki se je spravil bezljat po blatnih lužah kot pujsa Pepa. Oprema je bila precej podobna; na dražjem focusu iz malce višjega razreda, pa tudi hoda je imel več od cuba: 150 proti 140 mm spredaj in zadaj.
Focus je imel tudi malce večjo baterijo (625 proti 500 Wh), zaradi česar je verjetno tudi tehtal malce več. Tudi ceni sta trenutno precej primerljivi: cube stane 3700 evrov, focus pa petdesetaka več, a je treba dodati, da je znižan s 4500 evrčkov.
Nekaj dni pozneje je bil focus že po polovici ture konkretno zasvinjan.
Ko zariješ v blato
Boschev motor s štirimi stopnjami (po)moči je pridno brnel, baterija pa se je na blatnem in razritem terenu veselo praznila. Treba pa je bilo najti pravo prestavno razmerje, saj je zadnje kolo kljub kolesarjevi in kolesovi nemajhni teži znalo zakopati v hujših strminah. Blato je letelo naokoli in predvsem po meni, a tako cube kot focus sta se odlično odrezala predvsem pri lazenju v klanec. Ko je bilo treba zapeljati v mehko blato, sem bil hvaležen motorčku, ki mi je pomagal zlesti iz njega, gume pa so tudi dobro prijemale.
Spretnostni spust
Malce manj zabavno pa se je bilo peljati navzdol. Po gozdnih cestah in vlekah je še šlo, saj so bila tla prijetno mehka, oprijema pa še vedno dovolj. Ker je bila hitrost višja, je tudi umazanija toliko bolj letela v obraz in telo. Zoprno pa je postalo na strmih stezicah, ki jih pohodniki in tekači (Ajdovščina je precej priljubljena prav med slednjimi) uporabljajo za bližnjice med glavnimi potmi. Jebelacesta, tukaj pa je bilo včasih tudi na robu padca.
Boschev elektromotor je še kako pomagal pri vožnji po mehkem in blatnem terenu.
Shimanove štiribatne zavorne čeljusti namreč odločno primejo, rit pa imaš v zraku nad zadnjim kolesom in le-to je na mokrih koreninah rado zdrsnilo, če nisem bil pazljiv in sem ga zablokiral. Na nekem strmem delu je drselo tudi prednje kolo in izkušnjam (sreči) se lahko zahvalim, da nisem telebnil. Pri e-gorcu človek kar malo pozabi, da je precej težji od običajnega gorskega kolesa. Moj 15-letni stari dobri giant AC kljub vsej dodatni opremi tehta skoraj deset kilogramov manj.
Tudi z elektriko se lahko gara
In spet bo kdo rekel, da električna gorska kolesa niso tisto ta pravo. V bistvu sem se že naveličal razlagati, da se lahko na njih enako zgoniš, če poganjaš s takšno silo kakor na običajnem kolesu, le da greš hitreje in narediš več kilometrov. Z obema kolesoma sem naredil približno enako turo, v kateri je bil moj srčni utrip večinoma v aerobnem in anaerobnem območju in po kateri mi je pametna urica izračunala 72 oziroma 74 ur regeneracije. Ni slabo za električarja, kajne?
