BMW načrtuje avtomobile na vodik

Vodik in gorivne celice so se že pred desetletji omenjali kot ultimativna alternativna pogonska smer, a se je njihova tržna realizacija ves čas odmikala. Zadnja leta se je ob baterijskih električnih avtomobilih ta tehnika kot perspektivna omenjala kvečjemu za težka vozila. Med redkimi imeni, ki gorivne celice imajo ali jih nameravajo imeti tudi v avtomobilih, so Hyundai, Toyota in BMW. Zadnja dva sta te dni oznanila pomembno sodelovanje.

BMW je napovedal, da namerava leta 2028 začeti množično proizvajati prvi avtomobil s pogonom na vodik z uporabo tehnike gorivnih celic, ki so jo razvili z japonsko Toyoto. Pričakovano ni bilo nobene besede o količini te proizvodnje, tudi ne o kakšnem konkretnem modelu. Model v množični proizvodnji bi imel »privlačno ceno«, je dejal Michael Rath, podpredsednik oddelka za vozila na vodik pri BMW.

Razvoj in nižji stroški

Partnerstvo s Toyoto naj bi skupinama omogočilo zmanjšanje stroškov in razvoj pogonske enote za osebna vozila, katere tehnika se bo uporabljala tudi za gospodarska vozila. Modeli, ki sta jih oziroma jih bosta razvila BMW in Toyota, naj bi obdržali jasno identiteto blagovnih znamk. »BMW in Toyota imata isto strast do avtomobilov in verjameta v odprtost tehnike in večsmerni pristop k ogljični nevtralnosti,« je dejal Toyotin predsednik Kodži Sato.

Kot je znano, BMW že dlje preizkuša velikega športnega terenca iX5, prirejenega za vodik in gorivne celice, ki ima z eno posodo vodika doseg okoli 500 kilometrov, to pa lahko napolni v od treh do štirih minutah. Toyota je že leta 2014 na trg poslala limuzinsko-kupejevski vodikov model mirai, vendar je prodaja stagnirala pri nekaj tisoč primerkih na leto.

Prednost gorivnih celic

Medtem ko sta pri električnih baterijskih avtomobilih problem doseg in večinoma ne prav hitro polnjenje, pri prav tako električnem vozilu na vodikove gorivne celice to ni težava. Vodik se na polnilnici napolni hitro, za vse skupaj je potrebnega približno toliko časa kot na bencinski črpalki. Med vožnjo ga sistem vodi v gorivno celico, v kateri v procesu, obratnem elektrolizi, nastaneta električna energija, ki jo potrebuje električni motor, in vodna para.

Vendar so druge težave. Prva je polnilna vodikova infrastruktura, ki je še veliko šibkeje razvita kot električna. Po podatkih družbe LBST je bilo konec lanskega leta na svetu le 921 polnilnih postaj za vodik. Kitajska je vodilna s približno 200 postajami, kar je dvakrat več kot Nemčija, ki jih ima največ v Evropi. Evropska komisija, ki želi do leta 2035 prepovedati prodajo novih bencinskih in dizelskih avtomobilov, si je zastavila tudi ambiciozne cilje vzpostavitve mreže polnilnic na vodik, a se zdi to še bolj oddaljeno kot vsem dosegljiva električna infrastruktura.