Bog je dal Gorenjcu cekin, Dolenjcu pa vin'

Pisatelja Janeza Trdino (1830–1905) sta služba in usoda iz rodnega Mengša peljali na Dunaj, kjer je študiral, prek Varaždina in Reke, kjer je učiteljeval in bil po trinajstih letih kazensko upokojen, do Bršljina in Novega mesta, kje je s tamkajšnjimi ljudmi vseh stanov in pogledov preživel še skoraj štirideset let. Izkušnje z njimi in vse, kar so mu povedali o svojih verovanjih, šegah in navadah, je vestno zapisoval.

V 70. letih 19. stoletja je napolnil 27 zvezkov s skoraj 3300 zapisi o vsakdanjikih in praznikih na Dolenjskem in deloma v sosednji Beli krajini – kakor je to dragoceno gradivo označil dr. Janez Bogataj. Danes zaslužni profesor etnologije se je z njim prvič srečal na začetku svoje raziskovalne in publicistične poti pred skoraj šestdesetimi leti v Novem mestu, pozneje pa se je k temu viru vrnil še večkrat.

Nazadnje v monografiji Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo. V njej se posveča temu delu Trdinove zapuščine in opozarja, da je bil samosvoj literarni ustvarjalec tudi eden od predhodnikov etnološke vede. Ugotovitve o gospodarstvu in prehrani, družbenih razmerjih in duhovnem življenju na Dolenjskem, ki jih je zbral in zapisal, so dopolnile šele raziskave, opravljene 100 let pozneje.

Želel si je živeti med slovenskimi kmeti in s svojimi zapiski »dobiti podobo pravega značaja slovenskega naroda na Dolenjskem, za kar služijo prekrasno ne le resnične prigode in reči, ampak tudi basni, kriva mnenja in laži, katere si pripoveduje ljudstvo o raznih prilikah svojega življenja«.
Zaradi neprizanesljivega in neolepšanega opisovanja popivanja, kvantanja in nemorale pa tudi napadov na Cerkev ter nemško in nemškutarsko meščanstvo je del teh njegovih spisov ostal v predalih založnikov in urednikov Schwentnerja, Levca in Tavčarja.

Spričo ostrih kritik nasprotnikov si jih niso upali objaviti. Levec, urednik Zvona, je po začetnem navdušenju nad Bajkami in povestmi o Gorjancih v nadaljevanjih zaupal Janku Kersniku: »Trdina je res hudič! Paziti bo treba nanj ter mu pristriči peruti!«

Vsebina rokopisnih knjižic je bila kot Podobe prednikov natisnjena šele leta 1987, etnolog Bogataj pa je to gradivo, upoštevaje tudi druge sorodne vsebine v Trdinovih spisih, s komentarji in povezavami v tematske kroge, preoblikoval v novo celoto. Kot raziskovalec kulinarične in gastronomske dediščine je bil pozoren na vse, kar je Trdina zapisal o prehrani.


Najbolj vsakdanja jed močnik pa klobase in druge mesnine, štruklji, žganci in sladke jedi so predstavljene v lokalnih različicah. Med živili so bili v ospredju bob in fižol, repa, zelje in čebula, krompir, moka, meso in perutnina ter ribe in raki. Ob raznovrstnem sadju je bilo vino seveda tako cenjeno in samoumevno, da se je znašlo tudi v otroški prehrani.

Bogataj iz Trdinovih navedb sklepa tudi o čistoči ter urejenosti kuhinj in kuharic ter ugotavlja, da so bili v prazničnih dneh skrbnejši tako pri hrani kot pri higieni. Obravnava značilno prehrano v vinogradu, hramu in zidanici ter seveda samo vino, ki je v Trdinovih očeh Dolenjce najbolj razlikovalo od Gorenjcev. O čemer priča izbor pregovorov in zbadljivk, kot: Bog je dal Gorenjcu cekin, Dolenjcu pa vin' in tako je obema ustregel; Dolenjska sreča plava v vinu; Dolenjec je srečen, kadar pridela veliko vina, Gorenjec kadar veliko namlati …


Zgovorni sta tudi poglavji Vinski prizori v dolenjskem življenju in Pijančevanje, gostilne, krčme. Bogataj se v nadaljevanju ustavlja še pri obrokih in navadah pri jedi, pa pri prehrani v šegah življenjskega cikla in v koledarskih šegah, v šegah ob delu itn. Nazadnje z izborom receptov iz Trdinovega časa s pomočjo kuharskega mojstra Damjana Finka bralca preseli v naš čas – da bi »tudi dolenjska prehranska dediščina postala izhodišče za sodobno ustvarjalno iskanje in nadgrajevanje«.