Bolezni živali se prenašajo tudi na ljudi
Bolezni so lahko bakterijskega, virusnega, glivičnega ali zajedavskega izvora. Pri malih živalih je ena najpomembnejših virusnih bolezni steklina, ki se prenaša z ugrizom in praskami steklih živali. Čeprav je to zagotovo ena od najbolj nevarnih bolezni za človeka, je zaradi po zakonu obveznega cepljenja psov proti steklini in preventivnega cepljenja lisic v obliki položenih vab možnost okužbe precej majhna.
Med bakterijske bolezni spada salmoneloza, ki je pogostejša pri rejnih živalih, pri hišnih ljubljenčkih, predvsem pri psih, pa se pojavlja na človeka prenosljiva bolezen leptospiroza. Med zoonoze spadajo tudi parazitarne bolezni, ki jih lahko od naših živali dobimo z zunanjimi (npr. klopi, bolhe) in notranjimi zajedavci, kot so gliste in trakulje.
Dermatofiti in mikrosporoza
Dermatofitoze so glivične bolezni kože in drugih keratinskih tkiv (lasje, nohti). Povzročitelji pri malih živalih so glivice iz rodu Trichophyton in najpogosteje iz rodu Microsporum, te pa povzročajo mikrosporozo. Ta bolezen je precej razširjena pri prostoživečih živalih, zelo pogosta je pri potepuških mačjih mladičih. Klinični znaki se pojavijo v obliki brezdlačnih mest, najpogosteje okrog smrčka, oči in na uhljih ter tačkah, nekatere živali pa lahko bolezen samo prenašajo brez značilnih sprememb.
Zoonoze so bolezni, ki se na ljudi prenašajo s posrednim ali neposrednim stikom z živaljo.
Do prenosa na ljudi pride z direktnim stikom ali na mestih, kjer se žival pogosto zadržuje. Pri ljudeh so klinični znaki podobni, na prizadetih predelih se pojavi okrogla rdečica, lahko je tudi luskinasta ali srbeča. Čeprav zaradi površinskega obolenja kože bolezen ni preveč nevarna, pa je zdravljenje dolgotrajno. Pri blažjih okužbah je dovolj le uporaba mazila, v nekaterih primerih pa je potrebno še sistemsko zdravljenje.
Leptospiroza
Leptospiroza, ki jo nekateri imenujejo tudi mišja mrzlica, je bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz rodu Leptospira, ki se izločajo prek ledvic z urinom v okolje. Vir okužbe so mali glodavci, od katerih se bolezen lahko prenese na pse z direktnim stikom ali na z urinom okuženih predelih, kot so stoječe vode in luže. V nasprotju s psi mačke po navadi ne zbolijo za leptospirozo, lahko pa so prenašalke bolezni. Obolela žival ima povišano telesno temperaturo, je apatična, neješča, lahko se pojavijo krvava driska, bruhanje ali kri v urinu ter krvavitev po sluznicah.
Precej okužb se z ustreznimi ukrepi lahko prepreči. Zelo pomembna je skrb za dobro osebno higieno, torej temeljito umivanje in po potrebi tudi razkuževanje rok in okolja, v katerem sobivamo z domačimi živalmi. Pri psih in mačkah imajo pomembno vlogo redno odpravljanje notranjih in zunanjih zajedavcev ter preventivna cepljenja proti steklini in drugim nalezljivim boleznim.
Bolezen se zdravi z antibiotiki in podporno terapijo. Človek se okuži z urinom obolele živali prek sluznice in skozi poškodovano kožo. V prvi fazi so simptomi bolezni podobni gripi, možni so zapleti s hudim obolenjem pljuč, ledvic in jeter. Da bi bila možnost okužbe manjša, je zelo priporočljivo cepljenje psov proti leptospirozi, pomembno pa je tudi, da smo pri vsakem sumu na to obolenje pri psih še posebno pazljivi, da ne bi prišlo do prenosa okužbe na ljudi.
*Katja Zdovc je dr. vet. med.