Bolj mestni kot terenski

Gotovo spada med križance, ki so ob razvoju tega avtomobilskega sektorja najbolj opozorili nase, a pri Oplu so v drugi generaciji poskrbeli za precej sprememb. Med večjimi je ta, da opel mokka nima več štirikolesnega pogona, ima pa zato precej modernejšo podobo.

Najmočnejši bencinar

Pomembna novost je tudi, da je mokka v drugi generaciji lahko povsem električni model, toda tokrat smo preizkusili 1,2-litrsko bencinsko različico s 130 konjskimi močmi (96 kW). Avtomobil s tem pogonom vzbuja precej dobre vozne občutke, boljše kot pri prejšnji generaciji, predvsem kar zadeva občutek stabilnosti.

Moč razporeja osemstopenjski samodejni menjalnik, prestavno razmerje je zgledno, gumb za izbiro programov pa je zdaj povsem majhen. Do stotice z mesta pospeši v 9,2 sekunde, najhitreje se pelje pri dvesto kilometrih na uro. Poraba je bila v času testnih voženj nekaj nad sedem litrov na sto prevoženih kilometrov, kar je precej podobno kot pri konkurenci. Od prejšnje generacije so precej izboljšali zvočno izoliranost.

Pokončno sedenje

V primerjavi s predhodnico je nova mokka za centimeter širša in za kar 12,4 centimetra krajša, toda zato so za dva centimetra podaljšali medosno razdaljo, tako da je za potnike približno enako prostora (skupno avtomobil meri 415 cm). Spredaj lahko sedijo ljudje vseh mer, toda če sta sprednja sedeža pomaknjena povsem nazaj, na zadnji klopi skorajda ni več prostora niti za otroške noge. Ker gre za križanca, se v njem sedi precej pokončno, kar bo ugajalo predvsem tistim, ki se neradi usedajo v nizke avtomobile. Dovolj je tudi odlagalnih površin za različne drobnarije, prtljažnik pa sprejme 350 litrov tovora, kar je še en podatek, primerljiv s konkurenco.

Logična armaturka

Armaturna plošča je še bolj izčiščena, vse je logično za uporabo. V ospredju je zaslon na dotik, na katerem voznik v meniju najde večino stvari, a pri Oplu so vseeno obdržali nekaj klasičnih stikal, predvsem za upravljanje klimatske naprave.

Notri in zunaj je opaziti več barvitosti, s čimer pri Oplu nagovarjajo tudi mlajše kupce, precej očitno pa je, da mokka postaja bistveno bolj mestni avtomobil kot terenec. Razen oblike in višjega sedenja s terenskimi lastnostmi nima veliko skupnega (ali toliko kot recimo kombilimuzine), saj po novem ni več možnosti izbire štirikolesnega pogona, kar je tudi posledica Oplove združitve s koncernom PSA.

Ko potegnemo črto, je jasno, da je Oplu uspelo dobro preobraziti prvo generacijo mokke, glede na vse našteto pa se zdi primerna tudi cena, ki je dobrih 23 tisočakov.