Buča je zrela, ko votlo doni

V gozdovih še vedno iščemo gobe, namesto njih pa se pod kostanjevimi drevesi marsikje nasmihajo odprte ježice. Še vedno v zeleni bodeči opravi, kostanj je letos bolj droben. Leto zanj ni bilo lahko; najprej hlad, nato mokrota, poleti suša in vročina so povzročali stresne razmere za razvoj debelih plodov. Tako močne in zgodnje pozebe na kostanju ne beležimo.
Kostanj dozori oktobra v ježicah.

Te se pogosto odprejo na drevesih, kostanji z njih izpadejo, lahko pa odpadejo ježice skupaj z njimi. Zreli so, ko postanejo rjavi. Nedozoreli plodovi so delno beli ali zelenkasti. Velja pravilo, da postane kostanj bolj sladek, če so noči hladne, oziroma se temperature spustijo pod 0 °C. Ob hitenju po prve plodove je treba vedeti, da najprej odpadajo črvivi. Skrite v ježicah je težje nabirati. Pomagamo si tako, da jo razpremo s palico ali čevlji. Pri nabiranju je treba upoštevati gozdni bonton: posamezni obiskovalec gozda lahko na dan nabere do 2 kg kostanja. Izjema so gozdovi, katerih lastniki so se odločili za pridelavo kostanja: taki naj bi bili označeni. Ne smemo ga nabirati za nadaljnjo prodajo.

Pravi kostanj se uporablja v prehrani. Odraslo drevo v povprečju obrodi od 100 do 200 kg plodov. Obrodi vsako leto, močneje vsaka tri leta. Kostanj je imel v prehrani ljudi vedno pomembno vlogo. Že stari Grki in Etruščani so ga sadili in uživali njegove plodove. Pomen v prehrani je izgubil šele z uvedbo krompirja in koruze, sicer pa je pogosto pomagal preganjati lakoto.
 

Strupeni vijolični podlesek

Narava se barva v mavrične barve. Ob sprehodu po jesenskih travnikih in na gozdnem robu se že od avgusta kažejo sloke rastline jesenskega podleska v roza do svetlo vijolični barvi. Ponekod jih imenujejo cmerika, golobjak, divji luk in jesenski materničnik. Marsikdo bi jih lahko zamenjal za spomladanski žafran. Na videz je sicer podoben žafranu, v resnici pa gre za rastlino, ki je z njim le v daljnem sorodstvu. Jesenski podlesek je po družini bližje čebuli, česnu oziroma lilijam kot žafranom, slednji namreč spadajo med perunikovke.



Razlikujeta se tudi po cvetu: žafrani imajo v cvetu tri prašnike, podlesek šest. Listi žafranov so ozki, podleskovi široki, razvijejo se šele spomladi, med cvetenjem jih ni. Žafranov gomolj je sploščen, okrogel, pri jesenskem podlesku je podolgovat in večji, navadno je globlje v zemlji. Razlika je tudi v tem, da žafran vsako leto naredi nov gomolj tik nad starim, podlesek pa naredi novega jeseni. Podlesek cveti le kratek čas, odvisno od vremenskih razmer. Če je vreme lepo, se njegovi cvetovi dolgo obdržijo, močni nalivi pa jih zelo hitro uničijo.
 

Bučna pojedina

Pred spravilom oljnih buč je pomembno, da plodovi popolnoma dozorijo. Buča je zrela, ko dobi votel glas. Listje mora biti uvelo, bučevina pa rjava in suha. Če je buča zrela, je seme čvrsto in se z lahkoto odstrani od mezdre. Pridelovalci pričakujejo povprečno letino. Izjema so njive na plitvih in prodnatih tleh, kjer so semena zaradi suše in poletne vročine drobna in bo slabši izkoristek pri stiskanju olja.



S spravilom ne gre čakati predolgo, saj zgodnji mraz in vlaga povečata občutljivost za skladiščenje. Nasprotno je seme nedozorelih oljnih buč majhno, vsebuje manj maščobnih olj, olje se pozneje hitro kvari. Pričakovan normalni pridelek je 2000–2500 kg/ha pri mokrih bučah oziroma nekoliko manjši pri suhih. Na pridelek vplivajo vremenske razmere v času spravila. Po podatkih kmetijskih svetovalnih služb za 1 l bučnega olja potrebujemo od 2,5 do 3 kg posušenih bučnic, kar je 30–40 srednje debelih buč.