Čas za načrtovanje gredic
Izkušeni vrtičkarji, ki skrbijo, da so njihove mize vse leto polne domače zelenjave, ne počivajo niti januarja, ko je narava sredi globokega zimskega spanca. Največ dela imajo v začetku leta lastniki rastlinjakov in toplih gred, saj solata, ki smo jo posejali jeseni, zdaj bogato rodi. A tudi gredice na prostem niso prazne, tam rastejo ohrovt, brstični ohrovt in por, ki jih pobiramo sproti in si z njimi krepimo odpornost.
Če ta mesec dočakamo snežno pošiljko, je bistvenega pomena, da z zelenjave na vrtu ne odstranjujemo snega. Pod takšno odejo bodo namreč zaščitene pred nizkimi temperaturami, če te močno padejo, a snega ni na spregled, zato bo treba vrtnine zaščititi z zastirko. V rastlinjak lahko že posejemo korenje, špinačo in bob, tudi česen in različne vrste solat.
Sicer pa je januar odličen mesec za načrtovanje, kako bo vrtiček videti v novi sezoni. Pri tem je dobro upoštevati kolobar ter seveda dobre in slabe sosede. Z upoštevanjem kolobarja bomo rastlinam omogočili boljšo rast, zemlji pa, da si bo med različnimi posevki opomogla.
Posamezne rastline iz nje namreč črpajo različna hranila, če večkrat zapored na isto mesto sejemo ali sadimo isto vrsto zelenjave, bo pridelek vedno bolj siromašen, več bo tudi škodljivcev in bolezni, ki napadajo določeno vrsto. Rastline, ki zemljo najbolj izčrpajo, so paradižnik, jajčevci, zelje, brokoli in pesa, zato teh ni priporočljivo sejati na isto mesto dve leti zapored. Da si bo zemlja odpočila, vanjo naslednje leto posejemo oziroma posadimo papriko, čebulo, česen, krompir, sladki krompir, redkvico in repo. Za temi vrtninami pridejo na vrsto tiste, ki bodo gredico, zdaj že dodobra izčrpano, nahranile.
To so denimo fižol, grah in oljna redkev. Da bi čim bolj učinkovito kolobarili, je zato dobro vsako leto v roke vzeti list papirja in svinčnik ter narediti načrt vrta, na katerega zabeležimo tudi vse morebitne spremembe, hranimo pa ga vsaj še dve leti, da bomo v prihodnje točno vedeli, kateri kolobar je na vrsti.
Kako zapleteno je pravzaprav načrtovanje vrtička, se pokaže, ko je treba poleg kolobarja upoštevati še dobre in slabe sosede. Tako denimo k papriki nikoli ne sadimo boba, graha, fižola, krompirja in zelja, paradižnik pa ne mara družbe graha, zelja, jajčevcev, rdeče pese in krompirja. Bučk ne sadimo v bližino kumar, saj oboje potrebuje veliko prostora.
Snega nikoli ne odstranjujemo z vrtnin, saj jih ščiti pred mrazom.
Bučke zato raje posadimo k fižolu, čebuli, špinači, paradižniku in baziliki, kumare pa k solati, čebuli, fižolu, grahu, brokoliju in zeleni. Najmanj problematične so sicer različne vrste solat. Večina njih, tudi radič, denimo ne marajo le družbe peteršilja, radiča ni dobro sejati tudi skupaj z endivijo, motovilec ne mara baldrijana. A več o dobrih in slabih sosedih kdaj drugič.
Januarja bodo imeli precej dela tudi ljubitelji pekočih vrst čilijev, saj bo treba počasi začeti razmišljati o sadikah. Semena tistih najbolj pekočih v lončke posejemo že v začetku januarja, saj potrebujejo precej časa, da vzklijejo, tudi rastejo in zorijo dlje kot manj in nepekoče sorte.
Janurja v lončke že posejemo čilije in jih postavimo na toplo mesto.
Ko semena vtaknemo v čim bolj kakovosten substrat, ga navlažimo, pokrijemo z naluknjano prozorno folijo ali posebnim pokrovom, nato pa postavimo na toplo mesto, najbolje v bližino radiatorja. Idealna temperatura za kalitev je med 25 in 28 stopinjami Celzija, bo pa čili vzklil tudi na temperaturi med 20 in 35 stopinjami, le da rastlinice ne bodo tako številne in kakovostne. Čili običajno klije od sedem do 20 dni, zato le potrpežljivo, med čakanjem pa ne pozabimo redno vlažiti substrata.
