Če bi lahko, bi se klonirala

Masharik poleg Maše (kitara in vokal) sestavljata še Luka Zemljič (klaviature in spremljevalni vokal) in Bojan Marinko (bobni).

Maša je ena redkih frontpunc v Sloveniji, ki ne samo da piše čustveno bogata in dovršena besedila v slovenskem jeziku, temveč jih tudi podloži z izjemnimi kitarskimi rifi in solažami.

Koncert v SiTi Teatru bo danes, 16. oktobra bo pospremil izid vinilne plošče Otroci cvetja.

Radovljica ...

Je moj domači kraj. Od tod prihajam in po študiju arhitekture sem se iz Ljubljane vrnila domov. K tej odločitvi je med drugim pripomoglo to, da sta Luka Zemljič in Bojan Marinko, druga dva člana benda, prav tako iz tega dela Gorenjske.

Tudi prostor za vaje imamo v Radovljici, kamor grem lahko ustvarjat, kadarkoli mi paše.

Glasba me je poklicala ...

Že kot deklico, ko sem izrazila željo, da bi igrala klavir. Verjetno zato, ker smo ga imeli doma in je nanj včasih zaigrala moja mami, kar mi je ostalo v zelo lepem spominu.

Končala sem nižjo glasbeno šolo za klavir, a mi klasika ni najbolj dišala. Vleklo me je v rock'n'roll, zato sem v roke prijela kitaro in se naučila prvih nekaj akordov, da sem se lahko spremljala ob petju. Z leti sem našla svoj glas in napredovala pri igranju, vedno pa sem to počela zase, za dušo.

Nisem si mislila, da bom enkrat imela bend in nastopala na velikih odrih. Nastopan­ja sem se vse življenje bala. A če nekaj rad počneš, se da tudi najhujšo tremo premagati.

Masharik pomeni ...

Nas tri in naš prostor za ustvarjanje in izražanje. Je skovanka iz mojega imena, česar ni težko uganiti, v nekaj eksotičnih jezikih pa ima celo pomen.

Eden od njih, ki nam je ljub, je »pripadnost«. Lepo se poveže z našo zgodbo, ki jo gradimo.

Kitara je ...

Inštrument, s katerim najlažje izražam svoja čustva. Besed marsikdaj ne najdem takoj, s kitaro pa lahko dosti hitreje ujamem bistvo mo­menta.

Prvih nekaj let smo z bendom na vajah res veliko »jammali« (improvizirali) in skozi ta proces sem se naučila igrati kitaro in se z njo izražati.

Otroci cvetja ...

Je naslov našega prvega albuma. In otroci cvetja smo vsi, ki smo po duši lepi in mladi, kot pravi tudi del besedila isto­imenske skladbe.

Besedna zveza otroci cvetja v sebi nosi starost in mladost hkrati, tako kot glasba, ki jo ustvarjamo. Obenem širi pozitivne vibracije, oddaja toplino in nas povezuje med seboj, z občinstvom in vsemi, ki se najdejo v naši zgodbi.

Novi single Na dnu morja ...

Je žanrsko najbolj izstopajoča skladba na albumu, a smo veseli, da smo si dovolili eksperimentirati in odjadrati tudi v pop vode. Zanjo smo septembra posneli poletni »gudvajb« videospot.

Sicer pa lahkotni melodiji težo doda besedilo, ki govori o odmiku od vrveža v današnjem svetu. O tem, da si vsak poišče svoj prostor, kjer se lahko umiri in se počuti varnega, v vrvež pa se vrne, ko mu ustreza.

Bojan in Luka iz zasedbe Masharik ...

Sta dva od mojih najljubših ljudi. Veliko časa preživimo skupaj in veliko lepih in težkih trenutkov smo že dali skozi. Povezanost med nami pa se najmočneje kaže na odru, ko skupaj igramo.

Sama, brez Luke in Bojana, se na odru počutim dosti bolj krhko in ranljivo. Lahko bi rekla, da ju imam za starejša brata, na katera se vedno lahko zanesem. Za zdrav odnos pa se seveda tudi skregamo in si gremo na živce, a vse to hitro zgladimo.

Te dni veliko razmišljam ...

O tem, kar opeva naš zadnji singel Na dnu morja. Tempo življenja je danes res hiter. Ves čas smo v »gužvi«, ne znamo si več vzeti časa niti zase niti za druge. In to se pozna v medsebojnih odnosih.

Zelo lep odklop smo doživeli z bendom ob snemanju videospota v Istri, samo mi trije in snemalec. Vsakdanje težave in bremena smo pustili doma in se prepustili toku.

Na koncu sploh nismo imeli občutka, da smo prišli delat, ampak smo se samo imeli fajn in to ujeli v objektiv.

FOTO: Črt Piksi 

Najboljši nasvet, ki sem ga kdaj dobila ...

Je, da tudi če zaigraš napačen ton ali zafušaš, ampak to narediš prepričljivo in s prezenco, ne bo nihče niti opazil oziroma bodo vsi verjeli, da je tako bilo prav. (Nasmeh.)

Najljubši spomin ...

V zadnjem obdobju je mo­ment, ko sem posnela zadnje vokale za takrat še nastajajoč album. Bila sem izmučena od celotnega procesa zaključevanja albuma in priprav na koncert v Kinu Šiška.

Vsak dan sem hodila v Ljubljano k našemu producentu Žaretu Paku snemat še zadnje kitare in vokale. In v momentu, ko sva posnela zadnjih par besed, me je zadelo, da mi je uspelo, da nam je uspelo. Da bomo imeli svoj prvi album. Vrtinec vseh mogočih čustev se je zavrtel okrog mene in v avtu na poti domov sem se razjokala.

Od sreče, od izmučenosti, od ponosa, od čudnega občutka, da se je eno dolgo obdobje končalo, da mi jutri ni treba spet k Žaretu in da ga bom verjetno celo pogrešala.

Če bi lahko ...

Bi se klonirala. Ena Maša bi živela bolj običajno življenje, se posvetila službi, kjer sicer delam kot grafična oblikovalka in tudi to počnem rada, imela dovolj časa za družino, prijatelje, hobije ...

Druga Maša pa bi živela rock'n'roll in imela več časa za glasbo in ustvarjanje. V realnosti slalomiram med vsem tem in je pogosto zelo naporno. Prevečkrat mi zmanjka časa za ustvarjanje.

Moj vzornik je ...

Dan Auerbach, pevec in kitarist zasedbe The Black Keys. Vzorov in vzornikov imam ogromno, a mislim, da sem se od Auerbacha naučila največ.

Ni ravno virtuoz na kitari ali perfekten vokalist, a je ogromno duše v vsem, kar odigra in odpoje. Podobno bi opisala sebe. In če bi v roke dobil naš album, mislim, da bi mu bil všeč.

Nekoč, nekje bom ...

Imela celo kolekcijo svoje glasbe na vinilkah. Ta, ki izide oktobra, je le prva v vrsti, upam, da čim daljši.

Tudi sama namreč glasbo najraje poslušam s tega starega prasketajočega, a romantičnega medija.

Navdih iščem ...

V vsem, kar mi gre po glavi, in v vsem, kar doživljam. Lahko so majhne stvari, lahko so tektonski premiki zame ali za ljudi okrog mene. Največ pišem o vseh mogočih oblikah ljubezni, o družbi in svojem notranjem (ne)miru.

Ker delam od doma, dosti časa preživim sama s seboj in to mi omogoča veliko razmišljanja o vsem mogočem. Marsikaj potem pristane na papirju oziroma danes kar v beležki telefona.

Spet bi ponovila ...

Jam session, ki smo ga pred leti le enkrat priredili v našem prostoru za vaje. Povabili smo številne prijatelje glasbenike, se dobili pri nas, se družili in skupaj igrali do jutranjih ur.

Bil je zelo zabaven in glasen večer. Takih večerov bi moralo biti več!

Ponosna sem ...

Da nam je uspelo premagati vse težave in prepreke, ki so nam z bendom stale na poti v zadnjih petih letih – od covida-19 do nenehnega iskanja basista, izgube prostora za vaje in dolgega iskanja novega prostora –, da smo posneli album, na katerem ne bi spremenila ničesar, in napolnili Kino Šiška.

In da smo po vsem tem Masharik še vedno mi trije, Luka, Bojan in jaz. To mi ogromno pomeni.

Moj stil je ...

Pripeljati žensko energijo v pretežno moški svet rock'n'rolla.

Rada si privoščim ...

Pivo. Zvečer se z bendom dobimo v »placu« za vaje, odpremo pivo, poklepetamo, potem pa poprimemo za inštrumente in začnemo igrati.

Takrat pozabiš, da si utrujen od celega dneva, pustiš, da te napolni nova energija.